“Učenci so že nestrpno čakali na vrnitev v šolske klopi. Spet smo imeli prvi šolski dan, tokrat z znanimi obrazi. Navdušenju in veselju ni bilo ne konca ne kraja. Celo kakšna solzica sreče se je utrnila. Otroci so resnično pogrešali pogovor, igro, sošolce …” o vrnitvi prvošolcev v šolo po dvomesečnem šolanju na daljavo opisuje učiteljica 1. razreda iz Hrastnika Saša Šeško.
Letošnje leto je bil velik izziv sploh za najmanjše šolarje. “Seveda, premajhni so, da bi obvladovali vso potrebno tehnologijo in so odvisni od staršev ali starejših. Vsaj v prvi triadi je pomoč starejših nujna.” Hrastniška učiteljica je s starši svojih učencev zgradila dober odnos in otrokom so bili neprecenljiva pomoč. “Seveda smo se učiteljice trudile podajati snov na različne zanimive in prilagojene načine, vendar je bila pomoč staršev neprecenljiva. Sodelovanje je bilo uspešno, le starši so bili bolj obremenjeni kot sicer.”
“Glede na opismenjevanje sem imela nekaj strahu. Povezati glas in črko preko videokonference, ko se včasih celo ne sliši dobro, me je skrbelo. Vendar smo zmagali! Če pa je motivacija med videokonferenco padla, smo na kratko spremenili vrsto aktivnosti. Poskakovali smo po sobi, se malo sprehodili, pretegovali, vse kar počnemo tudi sicer v razredu.“
In potem končno spet pouk pred tablo in v šolskih klopeh.
“Učenci so že nestrpno čakali na vrnitev v šolske klopi. Spet smo imeli prvi šolski dan, tokrat z znanimi obrazi. Navdušenju in veselju ni bilo ne konca ne kraja. Celo kakšna solzica sreče se je utrnila. Otroci so resnično pogrešali pogovor, igro, sošolce …
Tudi pred vrnitvijo v šolo smo bili v stiku s starši, ki so otroke pripravili na nove pogoje v šoli. In moram priznati, da so otroci resnično dobro pripravljeni in od prvega trenutka po vrnitvi v šolo upoštevajo vse potrebne ukrepe.
Danes sem jih vprašala, kaj jih je v času odsotnosti najbolj žalostilo. Žal jim je bilo predvsem, ker se nismo mogli normalno pogovarjati in družiti, včasih jih je pri pouku na daljavo zmotilo tudi hreščanje ali podobne tehnične težave …”
Kaj pa vrzeli v znanju, so/niso?
“Kar se tiče znanja primanjkljajev ni. Enakega mnenja so tudi kolegice iz aktiva. Seveda smo se učiteljice trudile, da gradivo očistimo od balasta, da učencem in staršem olajšamo delo od doma. Snov smo po vrnitvi učencev v šolo tudi preverjale in prav vsi dosegajo minimalne standarde znanja. Seveda pa ima vsakdo svoja močna področja, kjer hitreje napreduje
Pri nekaterih so težave pri grobi ter nekaj malega pri fini motoriki in gibalnih spretnostih. Na primer: zapenjanje gumbov, zadrg, zavezovanje vezalk … to smo morali znova vaditi. Verjetno so to doma ponovno počeli starši, saj gre tako hitreje, pa so se otroci malce odvadili.“
Je bilo prve dni veliko ponavljanja?
“Prve dni smo malo več časa porabili za samostojno oblačenje in obuvanje. Seveda smo ponavljali in utrjevali šolsko gradivo in učiteljice smo se zelo razveselile, ko smo ugotovile, da vrzeli v znanju ni.”
Ali učence skrbi, da se bodo morali spet učiti na daljavo?
“Le prvi teden jih je skrbelo, ali bodo spet ostali doma, čeprav pravijo, da je bilo tudi na daljavo zanimivo, vendar jim je pouk v živo veliko bolj všeč.”
Spet na starih tirnicah!
Delo v šoli znova poteka kolikor toliko normalno. Šeškova učence velikokrat pelje na zrak, trenirajo vzdržljivost, ravnovesje, tek in učenci se radi raztegujejo in obešajo na igrala. Kot pravi, jim je tega pošteno manjkalo, sploh tistim, ki so doma v mestu in v stanovanjskih blokih.
V veliko pomoč nam je tudi to, da tako starši kot učenci spoštujejo vsa dogovorjena pravila. Brez sodelovanja staršev, predvsem na daljavo nikakor ne bi bili tam, kjer smo z najmanjšimi šolarji danes. In tako vestno nadaljujemo naprej.”
