Odpravili smo se na Dovje, kjer taborni prostor ponuja izjemen panoramski pogled na osrednji del Julijskih Alp. Taborili smo od 13. do 20. avgusta in po zaslugi dovolj dobrega vremena osvojili kar nekaj vrhov – najstarejši tudi Triglav.
Že tradicionalno smo taborili skupaj s prijatelji iz planinskih društev »Sloga« Rogatec in Boč Kostrivnica. Letos se nas je na taboru zbralo veliko, saj smo imeli kar 50 udeležencev. Veliko smo se gibali: plavali v bazenu in šli na orientacijski pohod po okolici, ker pa smo planinci, smo seveda naredili tudi tri ture.
Za prvo turo smo se v dveh skupinah podali proti Dovški babi, lepi razgledni gori v Karavankah, ki stoji nad taborom. Starejša skupina je osvojila vrh, mlajša pa nekaj sto metrov nižjo planino Dovška Rožca. Na tej turi smo vodniki tudi ocenili, kdo je iz pravega testa za pot na Triglav.
Pričakal jih je planinski krst
V torek opoldne smo se z 11 udeleženci tako odpeljali v Krmo, od koder smo se po lepi in razgibani poti povzpeli na Kredarico. Tam smo prespali in se zjutraj naslednjega dne opremili za pot na vrh. Čelade, pasovi, samovarovalni komplet – nič ni smelo manjkati. Po številnih jeklenicah in klinih smo se povzpeli do Malega Triglava in nato po izpostavljenem grebenu do samega vrha, kjer je prvopristopnike pričakal pravi planinski krst, pri katerem smo število udarcev s ‘štrikom’ določili glede na pravilnost odgovora na planinsko vprašanje.
Še istega dne smo tudi sestopili, pri čemer nas je v Krmi na zadnjem delu sestopa pošteno oprala popoldanska ploha. Nič zato – pomembno je, da smo bili že na varnem v dolini in da nas je na vrhu pričakal prekrasen razgled! Medtem, ko smo starejši osvajali Triglav, je mlajša skupina doživela obisk gorskih reševalcev iz Mojstrane, ki so jim pokazali svoje pripomočke za oskrbo ranjencev, izdelali pa so tudi žičnico, po kateri so se pogumni lahko spustili.
Preizkusili so se v plezanju
Naredili so tudi krajšo turo do slapu Peričnik, v petek pa so se za zadnjo turo podali na ogled Martuljških slapov, ki krasijo pobočja nad Gozd Martuljkom. Starejši smo medtem osvojili Vrtaško sleme, še en zelo lep dvatisočak, ki se strmo dviguje zahodno od Mojstrane, in si na koncu sestopa ogledali še zgornji in spodnji slap Peričnik.
Seveda pa nismo le grizli kolen v takšne in drugačne klance! V plezališču blizu tabornega prostora so se imeli udeleženci priložnost preizkusiti v plezanju, zvečer pa smo gledali in poslušali zanimivo fotoreportažo Gregorja Skoberneta, ki je v enem mesecu brez spusta v dolino po dolgem in počez prehodil Julijce.
Kopali so tudi jarke
Svojo ustvarjalno plat so udeleženci lahko izrazili na delavnicah risanja taborne zastave in izdelovanja kartonastih sovic, za njihovo vedoželjnost pa je poskrbel starosta slovenskega gorskega reševanja Janez Brojan, ki jim je pokazal dokumentarni film o GRS. Po močni četrtkovi plohi pa je vodstvo in udeležence čakal drugačen izziv: treba je bilo skopati jarke in odvesti vodo, ki se je v velikih lužah nabrala po tabornem prostoru.
Zadnji dan nas je čakala obvezna odbojkarska tekma med vodstvom in udeleženci, pospravljanje, fotografiranje ter odhod domov. Pred tem smo morali le še zaključiti priljubljeno igro Ubij me nežno, ki je potekala cel teden, ter razdeliti izgubljena oblačila, ki seveda kot vedno niso pripadala nikomur. Tabor pa si bomo zapomnili po lepih turah, zabavnih družabnih večerih, odlični hrani in dobri družbi ter se naslednje leto spet vrnili na gorske počitnice pod platneno streho.
Tina Arh, PD Zagorje ob Savi
