Diplomirana strojna inženirka, ki pošteno in ponosno pove, da gre proti 74. letu. Po končani srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje se je vpisala na strojniško fakulteto in kot edino dekle uživalo med »sanjskimi kolegi«. Še moža je spoznala tam, nam zaupa z nasmeškom.
Čeprav že lep čas v upokojenskem stažu, jo žene silna strast do poučevanja, oziroma do deljenja znanja. »Se mi zdi, da bom najbrž do zadnjega diha, če mi bodo delali možgani, želela deliti znanje.«
Trboveljčanka Alenka Knez se je po študiju vrnila nazaj na trboveljsko srednjo šolo, kjer je ostala do upokojitve. Danes pa je vse bolj aktivna pri delu z najmlajšimi in z utrjevanjem temeljne matematike. Po njenem namreč (pre)mnogim generacijam manjka ravno to – temelji.
Prvi trije razredi so tako pomembni za matematiko kot so temelji hiše. Ne vidimo jih, pa vemo, da morajo biti.
Alenka je pionirka v geometriji brez svinčnika in papirja. In v najbolj osnovnem učenju računanju do 20, ki ga mnoge generacije niso osvojile. Kako pa je inženirka, srednješolska učiteljica prišla do najmlajših učencev?
»Še sama sem presenečena nad seboj,« simpatično pove naša sogovornica, ki je na osnovah matematike pričela delati z vnuki. »Ko je najstarejša vnukinja začela z devetletko sem zaključevala poklicno pot in sem imela ravno dovolj časa, da sva skupaj predelali kakšno snov.« Takrat jo je šokiralo kakšni so učbeniki. Eno leto mlajši otroci so morali kar naenkrat ogromno znati. Da je bilo vse skupaj nepremišljeno, pol preveč snovi, ta pa povsem neutrjena, je tarnala. »Že takrat sem napovedala, da bo to katastrofa,« brez dlake na jeziku pove nekdanja učiteljica, ki še danes trdi, da je bil največji greh šolskega sistema ukinitev male šole.
Da so žrtvovane generacije, se je jezila in da je čisto preveč nalog.
Da potrebujejo – tudi pri matematiki – videti, otipati, preizkusiti …In, ker se je doma pogosto pritoževala nad matematiko v osnovnih šolah, so ji (op.a. Alenka Knez je mati soustanovitelja Dewesofta Jureta Kneza in ustanovitelja AformX ter testnega pilota Saša Kneza) »tamladi« kot nam je sama povedala dejali: »Če je pa toliko narobe, potem pa nekaj naredi.«
In je.
»Ja kakšen spomin na šolo pa bo to!?«
Sodelovala je pri ustanovitvi portala za starše, saj so bili ti, milo rečeno, izgubljeni. Prve tri razrede so otroci domov nosili spričevala in vsi so bili idealni. Potem pa so prišle ocene v 4. razredu in šok, pripoveduje Alenka. »Si predstavljate, kakšna popotnica in spomin na šolo, da otrok prvo oceno, ki jo dobi, je slaba.«
Doma je pričela pripravljati pripomočke in ideje, da bi vnukom matematiko servirala na pladnju. K najmlajšim, celo v vrtec, je prišla šele, ko so jo povabili k sodelovanju v verižnem eksperimentu. Takrat je spoznala, kako tako majhni otroci sploh razmišljajo. Na kakšen način jim je treba predstaviti osnovo. In tam se počasi začne …
Da je potem za svojo občinstvo izbrala 1., 2. in 3. razred je odločitev prišla, ko je zbirala osnovnošolske učbenike za matematiko iz celega sveta. Poglobila se je v 200 letno zgodovino učenja matematike na Slovenskem in iskala, kje se je to znanje izgubilo. Vse do učbenikov matematika Franca Močnika je šla in se vprašala: »Slovenci smo bili vendar vedno matematični narod, kaj se je zgodilo?«.
Bolj kot je raziskovala, več plasti je bilo zloženih napak. Nepotrjeni učbeniki, delovni zvezki …Iskala je, v katerem razredu je ključ. In presenečena ugotovila, da je osnova računanje do 20, komplementi do 10. »To so najvažnejše zadeve, šele potem poštevanka, ulomki in geometrija.« Tako je počasi nastala SOS šola, namenjena prvim trem razredom osnovne šole.
Začelo se je z delavnicami, predstavitvami na šolah, individualnimi urami …zdaj je razvila še pakete SOS matematike za prve razrede osnovne šole, ki so jih letos prvič tudi zasavske občine podarile prvošolcem.
»Največja dota, ki jo lahko damo otrokom je znanje.«
To je vodilo Alenke Knez, ki vsak dan išče načine, kako bi otrokom približala matematika. Da to ni samo učenje, da je to del življenja. Seveda brez Slavka Lukančiča, ki Alenkine ideje izdela v priročna učila, ne bi šlo. SOS šola je postala simbol učenja osnovne matematike, v kateri sodeluje vse več prostovoljcev in ljubiteljev predajanja znanja. Vse kar se zgodi v SOS šoli, se zgodi z namenom.
Ko Alenka pripravi ure za nov paket otrok, jih Maja Vizovišek in Neja Brlogar izvedeta. Pri realizaciji pomagajo tudi sosedi v Katapultu, vsekakor tudi prijatelji iz Dewesofta. Vsak po svoje. Prijateljice so zašile puloverje za medvedjo družino, ki je simbol trboveljske SOS šole, stara merila, kovčke in pripomočke pa so našli na podstrešju Knezovih. In njihovem zgodovinskem pomenu dodali čisto posebno vsebino.
| Da bi vsi otroci, vsaj sprva tisti iz Zasavja, imeli možnost, da zgradijo temelje matematike, naj bi SOS šola kmalu pričela s sobotnimi delavnicami. Ker je njihov kotiček v Katapultu premajhen, se bodo po izgradnji hale ob glavni cesti (nekdanji Hardi) preselili ob glavno cesto in tam medse povabili vse, ki bi radi nekaj več. »Moramo, vsaj naše, zasavske otroke naučiti temeljne matematike.« |
Desetice nimajo le zapisa – temveč tudi zvok in barvo
In še to. Otroci se v SOS šoli ne učijo. Ampak uživajo pri osvajanju znanja. Desetice nimajo le zapisa – temveč tudi zvok in barvo. Količine nimajo le slike, ampak vodo, moko, pesek …poštevanka ne le kvadrat temveč možiclja, ki se z dvigalom na škripec povzpne vse do 10. nadstropja. Medvedja družina pa je tista, ki je dovolj mehka in prijazna, da tudi najmlajše skozi zgodbe pospremi v temeljno matematiko. Brez, da bi to sploh vedeli.
Za vse, ki bi radi spoznali Alenko Knez in SOS šolo, pa že prihodnji teden pripravljajo Dan odprtih vrat!
»Z razvojem, ki se tu obeta, bomo mlade obdržali v naših dolinah.«
