Leta niso ovira za aktivnost, pravi 82-letni Valter Moljk, svetovni podprvak

V hiški sredi zelenja na Dolu pri Hrastniku živi simpatičen par – Valter in Fanči Moljk. Valterja poznate kot svetovno uspešnega atleta veterana, Fanči, nekdanjo učiteljico pa kot uspešno aktivno spremljevalko aktualnih dogodkov v Hrastniku in okolici.

Valter Moljk je bil učitelj fizike in matematike, kot ravnatelj hrastniške šole pa si je prizadeval, da so zgradili bazen in športno dvorano na Logu v neposredni bližini šole. Imel je načrte tudi za drsališče, kar pa na žalost ni uspelo. Pomagal je graditi temelje rokometnega kluba Hrastnik.

Matični šoli v Hrastniku je uspel pridružiti podružnične šole. Najprej Podkraj, potem pa še Turje in Kal. V domačem kraju je oživil košarko, namizni tenis, atletiko. Izkazal se je tudi v teritorialni obrambi, kjer je delal prostovoljno, kot načelnik štaba vse od njenega nastanka pa do razpustitve.

Že od malih nog je bil poskočen in v stalnem gibanju. Ko pa je v srednji šoli zamenjal sošolca na atletskem mitingu in brez priprav skočil v višino neverjetnih 180 cm, so ga takoj povabili v celjski Kladivar. Šele takrat se je naučil pravilnega skoka v višino in daljino. Treniral je peteroboj in kmalu postal jugoslovanski mladinski prvak, postavil pa je tudi državni rekord. Uspehe je nizal tudi v vojski, kjer je bil najboljši v deseteroboju. Kot nekdanji ravnatelj hrastniške osnovne šole ima veliko zaslug vezanih za mladino in šport.

»Ko sem se upokojil, sem dobil več časa za omiljeni šport, atletiko. Redno treniram, trikrat tedensko grem v Celje, kjer treniram peteroboj. Seveda sem pozoren na vsako malenkost ali spremembo, ker pač kosti in mišic ne smem poškodovati. Vodim računa o zdravem prehranjevanju, prisluhnem pa tudi svojem telesu, ki si včasih zaželi drugačnega zalogaja,« nam pove Valter in doda, da ima najraje različne vrste zelenjave. »O, pa tudi skuhati znam,« se še pohvali.

Na številnih tekmovanjih je osvojil mnoga priznanja in medalje na državnih, balkanskih, svetovnih tekmovanjih in Ligi srednjeevropskih držav. Večkratni državni in balkanski prvak, rekorder, zmagovalec meddržavnih in evropskih tekmovanj, je najvišje prvo mesto osvojil s 126 centimetrskim skokom v višino na svetovnem prvenstvu veteranov v Kanadi leta 2010, ko je bil star sedemdeset let. Takrat so mu sokrajani v Dolanki priredili veličasten sprejem. Letos pa je na svetovnem prvenstvu veteranov na Finskem v kategoriji med 80 in 85 let postal svetovni veteranski podprvak.

Sodelujejo na tekmovanjih veteranov tudi veterani iz drugih krajev Slovenije?

»Seveda, kar nekaj jih je in tekmujejo v različnih disciplinah. Tudi iz Trbovelj je bilo pred časom kar nekaj sodelujočih, zdaj se je število zmanjšalo. Je že tako, da kar hitro pride do poškodb in se zgodba konča. Da nas je na žalost malo, pa je razlog tudi to, da se ljudje ob upokojitvi preveč umirijo, mislijo, da je dobro le počivati in da je najboljši čas življenja mimo. Narobe! Dobro se je vključiti v Veteransko zvezo, ki se lahko pohvali z odlično organizacijo, samostojno ali pa kot član kluba in tako dobiti možnost tekmovanja, kar je zame in večino drugih odlična motivacija. Zato priporočam, da se nihče ne zapusti, še posebno mlajši. Danes se preveč sedi za računalnikom ali televizorjem. Žal je vsako gibanje za nekatere prevelik napor, kar se jim kasneje maščuje.«

Kaj pa rivalstvo? Na teh dogodkih se srečujete tekmovalci, ki se že poznate s prejšnjih tekmovanj.

»Najprej moram omeniti poznanstva in prijateljstva, ki trajajo že leta in leta. Govorim nemško, malo manj angleško, vendar sporazumevanje ne predstavlja problema. Kar se rivalstva tiče, je zanimivo na Balkanskem prvenstvu, kjer so bivše republike veliki tekmeci. Sicer pa so najbolj zagreti Grki in Turki. Neverjetni so! Glasni in strastni!«

Valter v prostem času veliko bere. Zadnje čase predvsem knjige o zdravem življenju. Redno kosi travo ter ureja okrog hiše in se druži s prijatelji ob kavici.

»Tudi kmetoval sem,« pove. »Tu blizu sva s Fanči kupila kmetijo, kjer sem gojil najprej ovce, potem pa koze. Koze, predvsem zaradi mleka, ki je fantastično. Samo poglejte, kako se koze prehranjujejo z mladimi vršički in listjem. Ko pa cvetijo akacije, obožujejo njihov cvet. To je kozja svatba, pravijo pri nas.«

Valterju so zelo všeč kraški ovčarji in je nekaj časa imel dva ter se trudil, da to našo domačo avtohtono pasmo ohrani in razmnožuje. Zdaj bo kmetijo prevzel sin, ki že ima načrte, kako jo posodobiti.

Valter želi spodbuditi tudi ostale vrstnike in mlajše, da se začnejo ukvarjati s športom, kolikor jim pač zdravje dopušča. Sam pa želi še dolgo in uspešno tekmovati. In prav je tako!