KOLUMNA
Je aktualni osnutek regionalnega razvojnega programa (RRP) ultimativen žegen ali poguba Zasavju? Napoveduje nadaljevanje epizode prejšnjega obdobja – pitanje lokalne gospodarske živine, metanje drobtin ljudstvu in utrjevanje prepričanja, da se ogenj lahko gasi z bencinom, klin zbija s klinom. In da se stvari spreminjajo brez sprememb. Mimogrede se na razpisih lahkotno izkorišča brezposelnost (oh, ki je res štala) ter propadlo energetsko industrijo, ki sta dve prekrasni pustni maski za prikritje vedno istih »zmagovalcev težke kategorije« na razpisih javnih sredstev.
No, medtem, ko predlog projekta lahko prijavi samo nekdo, ki je izurjen mojster razpisne strukture (glede na rubrike in potrebne kazalnike v formularjih). Podobnost s prijavljanjem razvojnih idej na razpisna sredstva nedavnega intervencijskega zakona je zgolj naključje. Ljudje in ideje pri tem nimamo nikakršne vrednosti.
RRP je proizvod trdnjave zasavskega razvoja – RCR
Regionalna razvojna agencija (RCR) je plemenita ideja, ki se je izrodila. In je danes v rokah lokalnih veljakov, spletenih v skorajda nerazvozljive niti hčerinskih podjetij in lastniških deležev vsepovprek. Pa to ne ostaja samo na regionalnem nivoju. Gospoda Razvojnikovi ima dobro vzrejeno in negovano hobotnico, razpredeno po vseh ministrstvih – pa ta hobotnica nima samo osem lovk.
Agencije, ki si lastijo monopol nad besedo »razvoj«, ki naj bi bil merljiv zgolj in samo v ekonomskih terminih, medtem seveda ne pozabijo pridigati o nujnosti konkurenčnosti – vseh drugih, se ve. One imajo – no, monopol. Konkurenca pa, oprostite, če že kam, spada na športna prvenstva in pokale. Seveda si to izkušnjo delimo s prenekatero regijo.
Da se da iz primeža socialnega opustošenja izviti zgolj in samo z veleumnimi ukrepi, diktiranimi nekje od zgoraj, je samo predpostavka, za katero – stojijo miljioni. Da je ta predpostavka napačna, pričajo prazni »podjetniški inkubatorji« ali kvazi podjetja, registrirana na njihovih naslovih. Niso odraz potreb ljudi in skupnosti in se že danes spogledujejo s praznimi, opustelimi, zanemarjenimi prostori, nekoč tovarnami No.1. Ti podjetniški inkubatorji bodo ravno zaradi tega, ker so bili zgrajeni iz številk, kazalnikov in poročil in ne iz čustvene inteligence – končali tako kot so No.1 tovarne.
Od industrijskih disko časov do … ?
Besedilo osnutka razvojnega programa se bere kot računovodska karmična bilanca, s katero ne bomo dosegli nirvane. V terminologiji in besednih zvezah so skrite vrednote, ki ne morejo prinesti socialnega olajšanja. Predvsem pa ne nujno potrebne ekonomske svobode za vse.
Za lažje razumevanje: spremni dopis občinam in Regionalni razvojni program 2014 – 2020
Zagovarja konkurenčnost in tekmovalnost pred sodelovanjem. Večvrednost kapitala pred ljudmi. Ljudi obravnava v kategorijah človeških virov, človeškega kapitala, brezposelnih, presežnih delavcev. Bega možganov. Nizke kvalifikacijske strukture. Na sto dvajsetih straneh je beseda ljudje in njene izpeljanke omenjena natanko… dvakrat. Termin »človeški viri«, ki je precej bolj pogost, niti pod razno ni enako »ljudje«. Viri so tisto, kar lahko čez meje izžameš in izkupiček ovrednotiš v številkah, kazalnikih. Tehnični jezik, ki ga ubira razvojni program in njemu podobni strateški dokumenti ne pomenijo zgolj ne odtujitev človeka od dela. Temveč odtujitev človeka od človeka samega. Izguba sebe je izguba vseh.
Če se poslužuješ tehnicističnega birokratskega jezika, potem ti ni treba biti osebno odgovoren. Do ljudi lahko zavzameš enako držo kot do stvari-kalkuliraš, prestrukturiraš, izvajaš rošade. Jezikovna stvarnost osnutka Razvojnega regionalnega programa za Zasavje 2014-2010 je zavzela natančno to pozicijo. Žal je jezikovna stvarnost elementarno povezana s prihajajočo družbeno apokalipso.
Da ne pozabimo-ustvarjalnosti se ne izkorišča za dvig konkurenčnosti. Ustvarjalnost sodeluje, si deli in je solidarna. Rešuje družbene izzive in verjetno lahko tudi reši ljudi pred regionalnim razvojnim programom. Obetavna je namreč točka 4.3.1.1., projekt 1 – Kreativni zasavski grozd. Tu je ustvarjalnost zreducirana na raven prekalkuliranega potenciala predvidene uspešnosti potrebnih kazalnikov poročanja in črpanja sredstev obdobja 2020 – 2026. Takrat lahko pričakujemo prvo trgatev.
Dragi regionalni človeški viri, čas je za radikalne reze. Najprej smo ljudje, ki s skupnim konsenzom ustvarjamo načine našega bivanja. Le vkup, le vkup, človeški viri!
Avtor: Snaša Klančar, Tadeja Bučar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
