-- OGLAŠEVANJE --

Iskreno z Dušanom Hauptmanom: “V košarkarski sferi sem bil in sem še vedno Dule.”

-- OGLAŠEVANJE --

“V karieri sem bil profesionalni športnik, potem trener, strokovni delavec v športu, državni uradnik v športu, inšpektor v športu, zdaj pa sem navijač,” začne s pripovedovanjem svoje življenjske zgodbe eden največjih košarkarjev v Sloveniji, Dušan Hauptman – Dule. Vso svojo kariero je ostal v Olimpiji. Dve desetletji je deloval kot občinski svetnik v Litiji, zadnja leta pa skoraj ni stopil iz hiše. Diagnosticirali so mu eno najbolj smrtonosnih rakavih obolenj. Prelomna točka, ki ga je pred dobrim letom izbezala iz hiše, je bila slovesnost upokojitve njegovega dresa. Zdaj se ne zapira več, z veseljem se odzove povabilom na kavo in uživa v vsakem dnevu, ko je lahko obkrožen z dobrimi ljudmi. 

Trenerji so ocenili, da ni rojen športnik

Svojo športno pot je začel pri 14 letih v Litiji in tudi eno leto igral pri Rudarju Trbovlje. “Takrat smo naredili selekcijo Zasavje, center pa je bil v Trbovljah. Od tam me je Zmago Sagadin odpeljal v Celje,” se med pripovedovanjem spominja Dule. Celo svojo igralsko kariero je bil del kluba Olimpija. “Trenerji so ocenjevali, da nisem rojen športnik, ampak sem z delom in delovnimi navadami, vztrajnostjo prišel do dobrih rezultatov. S svojimi 185 cm, takrat, nisem bil velik, sem bil pa znan po svojem metu za 3 točke – ker sem visoko skočil in bil izredno precizen. Če nisi talentiran, moraš nadoknaditi s količino dela,” prizna. Treniral je tudi po dvakrat na dan, srečo pa je imel tudi, da se nikoli ni huje poškodoval.

Šport je danes drugačen kot nekoč

Ko že govori o časih, ki so minili, se Dule spominja tudi lovorik Olimpije. “Letos mineva 30 let odkar smo osvojili evropski pokal. To je bil, po moje, največji uspeh v zgodovini Olimpije,” se zamisli. Seveda se velikokrat spominja na tiste čase in to z nasmehom na obrazu. Kako so jih ljudje imeli radi, ko so zmagovali. Imeli so štipendije, dobre in redne pokrovitelje. Čutili so pripadnost klubu in državi, bili so junaki svojih navijačev. “Ljudje to rabijo – pripadnost namreč. Pogrešajo domače junake in zmage,” je prepričan. “Takrat smo bili eni najboljših v košarki, rokometu, waterpolu – kolektivnih športih. Zdaj grejo dobri v tujino po boljši zaslužek.”

Pred leti je tudi sam dobil ponudbo iz Nemčije. Na prvo mesto je postavil dom z družino in ostal na domačih tleh. Kot sam danes opazuje, je vrhunski šport drugačen, ni več takšne pripadnosti. Vse več je poškodb, zaradi katerih nosijo posledice tudi kasneje v življenju.

“60 let sem bil zdrav, potem pa šok …”

Vedno je bil zdrav in brez velikih poškodb. Potem pa se je vseeno zgodilo tisto, kar zaustavi še tako močne in tudi bogate. “Še Steve Jobs ni uspel preboleti te bolezni,” pravi ob pogovoru o boju z rakom trebušne slinavke. “Sevanje in kemoterapija sta bolezen zaustavila. Zato sem danes še tu. Je pa ta neozdravljiva bolezen še vedno prisotna. Poskušam živeti čimbolj normalno življenje,” nam zaupa. Veliko je raziskoval glede zdravljenja – tako pri nas in v tujini. Tudi v Sloveniji se na tem področju uporabljajo najnovejši postopki, je izvedel. “Prav je biti kritičen, da se stvari premaknejo naprej, a na tem področju lahko pohvalim,” pokaže s prstom na postopke zdravljenja v Sloveniji. Smrtnost pri njegovi bolezni je kljub raziskavam, enaka kot pred leti – izjemno visoka. S tem se je nekoč profesionalni športnik sprijaznil. Prepričan je, da bolj kot kvalitetno živiš, dlje boš užival.

Za vsak nov dan je hvaležen, saj ne ve, kaj bo prinesel čas.

“Po takšni diagnozi se marsikaj spremeni, kar naenkrat ni več istih vrednot – materialističnih. Sem doma, s tistimi, ki jih imam najraje – z družino. Žena je skrbela za mojo prehrano v najhujših trenutkih. Vsa ta leta sem bil z najbližjimi, kar me je držalo gor. Dve leti sem bil dobesedno zaprt doma, zdaj sem se odprl,” nam zaupa. Povabilo na slovesnost upokojitve njegovega dresa v lanskem letu ga je izbezalo na plan. Približno 5000 gledalcev je takrat spremljalo prireditev, “bili so moja generacija in tudi mlajši. To me je presenetilo, da še nismo pozabljeni, tudi green dragons-i so prišli.” Ta preskok mu je znova vlil upanje in ga odpeljal tudi čez cono udobja preko domačega praga. Čeprav še vedno najbolj uživa doma z ženo, otroki in vnuki – s katerimi zelo rad odigra kakšno partijo košarke, se rad tudi druži s prijatelji na kavi, kjer odprejo vse vrste tem za pogovor.

Še eno priznanje iz domačega okolja

Poleg športne kariere, je bil 20 let občinski svetnik v Litiji. “Nekaj se pa je spremenilo tudi na področju športa. Še veliko je možnosti za izboljšave,” razloži. Zdaj pri ustvarjanju sprememb podpira mlade. “Pri mladih je energija, izkušnje in modrost pa pri starejših. Jaz pravim – brez starca, ni udarca,” pripomni, malo v šali, malo pa tudi zares. Lansko leto so priznali njegov prispevek k hitrejšemu napredku in razvoju z zlato plaketo Občine Litija.

ULIČNA ANKETA: Lahko naštejete uspešne Zasavce?

Deli s prijatelji

-- OGLAŠEVANJE --

Najbolj brano

-- OGLAŠEVANJE --

-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --

Preberite tudi

Trboveljčanki obljubljal zaslužek, denar je “naložila” in na koncu ostala brez vsega!

PP Hrastnik V začetku tedna so bili obveščeni o tatvini in zlorabi bančne kartice, s katero so bili opravljeni dvigi v višini nekaj sto evrov....
-- OGLAŠEVANJE --