Ana. Preprosta, zabavna in energična. Ana ne dela planov za prihodnost, živi iz dneva v dan, vsak dan posebej. Uživa s prijatelji in veliko potuje. Razjezijo pa jo situacije, ki jih doživi v avtu, kadar kdo ne vozi po njenih ‘kriterijih’.
Širši javnosti se ja Zagorjanka Ana Praznik predstavila s svojim nastopom na talent šovu Popstars leta 2002. Še istega leta so zmagovalce združili v skupino Bepop, ki pa je tudi kmalu razpadla, saj so njeni člani, kot pravi Ana, ‘začutili, da je bilo dovolj’.
Tik pred zaključkom leta, prvega leta obstoja Zasavskih onlajn novic še enkrat objavljamo naš čisto prvi intervju.
Potem je začela svojo pot …
V zgodnjih dvajsetih sem imela svojo glasbeno agencijo, vendar sem jo kmalu zaprla, ker sem ugotovila, da sem še preveč neizkušena na tem področju. Kmalu sem spoznala, da je to preveč ‘moško’ delo. Enostavno nisem bila zrela za ta ‘biznis’. Moraš biti agresiven, včasih vsiljiv, to pa enostavno nisem jaz. Je pa super izkušnja, ker sem, če ne drugega, ugotovila, česa nočem početi.(smeh). Sem pa vmes še delala v podjetju, ki je uvoznik za športne blagovne znamke. Leta 2008 sem dobila povabilo za delo na Radiu Center in od takrat naprej sem radijka.
Že od otroštva si povezana z glasbo, predvsem s petjem. Si kdaj mislila, da boš z glasom služila kruh?
Želela sem si, vendar sem vedno imela v mislih služenje kruha s petjem in ne z govorjenjem. Kar mi je roko na srce kar pisano na kožo, glede na to, da res rada in veliko govorim. J
Kako se je začelo tvoje delo na radiu?
Ta preskok se ni zgodil iz danes na jutri. Ko sem začela delati na radiu, sem najprej začela kot producentka jutranjega programa. Takrat mi sicer ni bilo jasno, kaj to točno je, vendar sem učljiva, dojemljiva in hitro sem spoznala delo producenta. In ga začela živeti (smeh). Te hitro zasvoji. Edini šok, ki sem ga takrat doživela je bil ta, da sem morala budilko nastaviti na peto uro zjutraj. (še več smeha) Ampak, se človek navadi.
Vmes sem spoznala tudi svet snemanja radijskih oglasov, kjer sem se izpopolnila in kasneje postala »station voice« torej glas radijske postaje. To delo in delo producentke sem opravljala vse do lanskega septembra, ko sem postala moderatorka.
Si se na radiu našla, če lahko tako rečemo?
Sem. Končno. (smeh) Ko sem se v srednji šoli odločala za fakulteto, se namreč nisem videla v ničemer. Prav iskala sem se in zelo sem vesela, da sem se našla prav na radiu.
Kakšni so tvoji plani za prihodnost – karierni in osebni?
Joj, podobna vprašanja me vedno malo v slabo voljo spravijo, ker ne vem… ali sem čudna, ker nimam planov za prihodnost in se spogledujem z vprašanji tipa – Bi jih morala imeti? Jih imajo vsi, samo jaz ne? J Nimam jih. Res ne. Rada živim iz danes na jutri. Posrkam vsak dan posebej, se mu prepustim. Se mi zdi, da če preveč planiraš, potem si večkrat razočaran, če se zadeve na iztečejo po planih. Tega pa ne želim. J
Televizijske kamere ti niso tuje, se morda spogleduješ tudi z delom na televiziji?
Pred nekaj leti sem vodila študentsko televizijsko oddajo Spekter in mi je bilo kar všeč. Dobro sem se počutila pred kamero. Ampak v tem trenutku ne razmišljam o tem. Razmišljam o radiu, kako se najprej na tem področju izpopolniti, narediti še kaj več.
V Zasavju že nekaj časa ne živiš več, si pa seveda še vedno tesno povezana z rojstnim krajem. Kakšen je tvoj pogled na visoko stopnjo brezposelnosti v naši regiji?
Resda v Zasavju že kar nekaj let ne živim več, sem pa seveda povezana z njim. Vsa moja družina živi v Zagorju, tudi prijatelji in tudi sami mi »pojamrajo«, da je res slabo, kar se tiče služb. Tisti, ki jih imajo, delajo drugje (Ljubljana, Celje …) tisti, ki jih pa nimajo, pa se na vse pretege, že nekaj let trudijo, da bi jih dobili. Ko pa gre po gobe še preostali kanček upanja, ki se mu v tem primeru reče Svea, te pa itak vse mine. Škoda. Upam, da se bo na tem področju hitro kaj spremenilo, ker je ogromno potenciala. Sploh pri mladih, ki bi radi samo priložnost, da se dokažejo.
O tebi se vsekakor piše zgodba o uspehu in veseli smo, da takšne zgodbe izhajajo tudi iz Zasavja. Kaj bi svetovala zasavski mladini?
Hja, saj to je to. Ob vseh zgodbah, ki jih slišim od prijateljev, znancev niti ne vem, kaj svetovati. Morda samo to, da nikoli ne obupati. Vedno znova je treba poizkusiti. Različne stvari. Tudi, če niso v okvirjih, ki so jih študirali. Nikoli ne veš, kje najdeš svojo priložnost.
Pa še Ana v prostem času …Kaj počneš, kaj te veseli?
Uf, ogromno stvari me veseli. Šport, gledališče, glasba… ni da ni. Zelo rada spoznavam nove kraje, zelo rada potujem. Ne samo po svetu. Tudi Slovenijo rada raziskujem. Rada imam adrenalin – pred kratkim sem ravno skočila z bungee-jem. Svet je res drugačen, ko ga gledaš s 96 metrov. (smeh) Zelo rada se družim s prijatelji, se pogovarjam, filozofiram in ‘pametujem’ o politiki, želim in poskušam biti aktivna državljanka. Rada pogledam kakšen dober film, čeprav imam zdaj bolj obdobje nadaljevank.
Najljubši čas dneva, najljubši dan v tednu in zakaj?
Poleti je moj najljubši čas dneva zgodnje jutro. Sploh, če je lep dan. Takrat so namreč zelo lepi sončni vzhodi in zahvala, da jih lahko vidim gre samo zgodnjemu delu na radiu. Sicer sem prepričana, da jih nikoli ne bi videla. Najljubšega dneva v tednu pa nimam. Imam samo tistega, ki je zagotovo zadnji na lestvici. Ponedeljek. J
Kdo te vedno nasmeji in zakaj?
Uf … Na vprašanje kdo, bi morala odgovoriti z osebo, vendar ni osebe, ki bi me vedno nasmejala. Obstaja pa risana nadaljevanka, ki me nasmeji vedno, ko jo gledam. South park.
Poznamo te kot pozitivno osebo, nasmejano in zabavno. Kaj pa je tisto, kar te razjezi in kaj razžalosti?
Razjezijo me kakšne trenutne situacije v avtu. Sploh tisti, ki ne vozijo po mojih kriterijih (veliko smeha). Razžalostijo pa me zgodbe, ki jih berem, ko je govora o tem, da naši otroci nimajo za hrano da njihovi starši nimajo za položnice. Te zgodbe me močno razžalostijo.
Tvoj moto?
Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Kakšno sporočilo bi poslala našim bralcem?
Verjeti je treba vase in se boriti za svoje zdravo življenje v prelepem Zasavju.
