Dobrih 100 sprehajalcev, se je včeraj odpravilo po Trbovljah, prav toliko tudi v Litiji. Nekaj posameznikov se je ob 17. uri sprehodilo tudi v Hrastniku. V dopoldanskem času pa so starši dostavili šolske torbe pred vrata OŠ Tončke Čeč v Trbovljah.
S tem pa se boj za odprtje šol ni končal. Danes posamezniki, organizator protestov namreč ni znan, pozivajo k ponovnem sprehodu imenovanem “Dan pred sprejemanjem odločitev”, v katerem zahtevajo odprtje šol v vseh regijah za stalno.
Takole je zapisala Trboveljčanka v pismu in ga poslala našemu uredništvu:
Dragi starši, babice in dedki, prijatelji ter sokrajani!
Ta teden smo bili ožigosani, da v politične namene izkoriščamo svoje otroke. Mi, ki smo si upali ta teden zapustiti varno zavetje svojih domov in na glas povedati, kar stroka govori že ves čas, da otroci sodijo v šole. Pa vemo, da tukaj nismo ne levi, ne desni in niti ne sredinski, tu smo starši, ki gledamo svoje otroke, kako iz dneva v dan tonejo v brezupu, ker se jim ne da več. In tu smo starši, ki smo utrujeni, ker smo kar čez noč postali tudi učitelji. Tu pa so se učitelji, ki veliko svojega časa vložijo v to, da otrokom prenesejo znanje in mnogi med njimi so tudi starši s šoloobveznimi otroci.
Mnogim se zdimo nevarni, čeprav nosimo maske in držimo razdaljo, spoštujemo ukrepe, ki so nam jih odredili pa če tudi se nam vsi ne zdijo smiselni. Odločili smo se, da ne bomo več slepo sledili in kimali, čakali na magičen dan, ko bo vse v redu. Ker dejstvo je, da že tri mesece nič ni v redu. Starši smo obsojeni, da se želimo znebiti svojih otrok, ker nismo sposobni skrbeti zanje in jih zato pošiljamo v šole in vrtce. Obsojani smo mi, ki v zadnjih mesecih delamo dneve in noči, poleg tega smo učitelji, prijatelji in sošolci. Trudimo se po svojih najboljših močeh, vsak zase. A vedno se bo našel nekdo, ki bo s prstom pokazal na nas in skušal uničiti ves ta trud. Pa naj vas ne gane, vsak zase ve, zakaj se je ta teden sprehajal po Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Litiji, Kopru … Vsak pri sebi ve, da se bori za svojega otroka in ne za sosedovo Micko in to je potrebno.
Če sem iskrena, vas nisem pričakovala toliko, po tihem me je bilo strah, da si ne boste upali, zaradi kazni, s katerimi nam grozijo in nas ustrahujejo in našo preljubo Slovenijo spreminjajo v policijsko državo. Ampak PRIŠLI STE, v velikem številu. In ne vem, če se zavedamo, kaj smo naredili. Sprožili smo val, val, ki se bo nadaljeval in mislim, da nas tokrat ne bomo ustavili. Pokazali smo, da nas ni strah, da bomo stopili skupaj in se borili zato, da se otroci vrnejo v šolske klopi. Ne, ker smo starši razvajeni, ne ker so otroci razvajeni, ampak ker otroci potrebujejo socializacijo, ker otroci potrebujejo pedagoge, ki so se šolali, da predajajo znanje, ker cenimo njihove sposobnosti. In ker že ptički čivkajo, da so naši otroci zaprti najdlje. Ja! Najdlje v Evropi. Številke padajo, ampak številke si nenehno interpretirajo tako kot jim koristi. Ko je bilo število okužb malo, so se nanašali na delež testiranih, sedaj ko je delež okužb glede na število testiranih nizek, tega ne omenjajo več. Kar naenkrat to ni več pomembno.
Moramo se zavedati, da se sprememba ne bo zgodila sama, niti se ne bo zgodila s pisanjem objav na Facebooku. Navsezadnje se otroci največ naučijo z zgledom. Bodimo dober zgled, postavimo se zanje, a ohranimo dostojanstvo.Srečno dragi Knapi!
