Ali se Zagorjani strinjajo s tem, da občina nameni milijone izgradnji bazena? Bi morali trboveljsko kolonijo Njiva podreti in na njenem mestu zgraditi nova stanovanja? Kolikšna je najvišja dopustna podražitev odvoza smeti v Hrastniku?
So to vprašanja, o katerih lahko v imenu občanov odloča zgolj peščica izvoljenih občinskih svetnikov ali bi o najpomembnejših točkah razvoja občine in o tem, kam gre občinski denar, morali odločati vsi občani?
Razvoj celotne regije v rokah treh ljudi
To dilemo po mnenju hrastniškega občinskega svetnika liste Naš Hrastnik Marka Funkla lahko uspešno razrešil tako imenovani participatorni proračun, ki je, kot pravi, poizkus uvajanja demokracije v delovanje naših občin, ki je trenutno zelo centralizirano.
»Razvoj celotne regije je v rokah treh ljudi, ki se zelo redko posvetujejo s širšim kvorumom prebivalcev Zasavja. S postopnim uvajanjem participatornega proračuna želimo občane izobraževati v smeri aktivnega državljanstva, po drugi strani pa zmanjševati vlogo politike pri odločanju o vseh investicijah,« pravi Funk.
‘Občinarji’ ne smejo biti servis posameznikov
Ideja participatornega proračuna že živi v nekaterih mestih ali krajih. Občani so, po besedah Funkla večinoma zelo zadovoljni z implementacijo. Kot zgled lahko vzamemo Mestno občino Maribor. Če se ozremo širše, je nekaj dobrih poizkusov tudi na Hrvaškem, recimo v Pazinu.
»Za občane Hrastnika bi to pomenilo, da bi občina rezervirala del proračunskega denarja za projekte, ki bi jih nato izbrali občani sami. Na zboru občanov bi moderatorji zbirali ideje, za katere bi občinske službe pripravile finančno konstrukcijo. Nato bi občani z glasovanji in debatami sami izbrali prioritetne projekte v občini po demokratičnem principu večine sodelujočih,« idejo parcipatornega proračuna razlaga Funkl.
Hrastniški svetnik meni, da bi bilo za začetek dovolj poizkusiti z manjšimi projekti, da se postopek uteče ter se ljudje temu privadijo, in da se zavedajo potenciala svoje aktivne vloge v občini. Občina in občinske strukture, tako strokovne službe kot voljeni funkcionarji se morajo zelo dobro zavedati, pravi Funkl, da so servis ljudem in ne servis osebnim interesom posameznikov.
Glas občanov se sliši le na 4 leta
Najpogostejša očitka politikov proti participatornemu proračunu sta jasen znak oklepanja svojih položajev. To sta očitka, da ljudje o programih odločajo enkrat na 4 leta z volitvami ter miloščina, ki jo občina prenaša na krajevne skupnosti. S tem prenaša odgovornost za nekaj metrov cest, o katerih običajno odločajo krajevne skupnosti. Neposredna demokracija ter participiranje občanov je vse kaj drugega kot to, še dodaja Funkl.
Participatorni proračun je sistem razporejanja dela proračunskega denarja tako, da o njegovi porabi soodločajo občani. Več kot 1.500 mest ali delov mest, provinc in zveznih držav izvaja sistem participatornega proračuna. Izvajajo ga v mestih z 20.000 prebivalci, kakor tudi v metropolah kot so Chicago, New York, Berlin, Lizbona, London, Porto Alegre, Toronto, Rim,… Različna mesta namenjajo različno velike deleže mestnega proračuna za izvajanje participatornega proračuna.
