10.5 C
Trbovlje
nedelja, 2. oktobra 2022
ZON.siAktualnoAktivni Hrastničan: Rokomet, lutke, petje, smučanje, tenis ... je lahko še kaj?

Aktivni Hrastničan: Rokomet, lutke, petje, smučanje, tenis … je lahko še kaj?

Hrastničan, ki obožuje šport, z veseljem zapoje ali pa se druži z marionetami, je Ivan Potrata, dobitnik letošnjega bronastega priznanja Občine Hrastnik za delo in uspehe na društvenem področju. Odraščal je v rudarski družini, kjer so živeli skromno, a složno. Ustvaril si je družino z Zagorjanko, ki tudi rada prepeva in mu vse življenje čvrsto stoji ob strani. 

Ivan se je zelo razveselil občinskega priznanja in pravi: Nihče od nas ne dela za plačilo ali priznanje, temveč iz dobre volje in ljubezni do soljudi. Je pa lepo, ko vidiš, da to nekdo tudi ceni.  

Pa začniva od prve službe. Ste se po srednji šoli kar takoj zaposlili v Rudniku?
Še prej, ko sem se šolal, sem dva meseca delal v hrastniški Steklarni. Zelo težko in natančno delo. Imel sem strogega šefa, ki se je striktno držal delovnega časa. Zaslužil sem štiriindvajset tisočakov, kar je bilo za tiste čase ogromno. Denar je moji družini prišel zelo prav. Oče je delal v rudniku, mama je bila kuharica, prihodki pa skromni.

Je pa še nekaj res, za liter vina je zmeraj moralo biti!

V rudniku, sem bil najprej kovinar, kasneje ko sem pridobil še več znanja in izkušenj sem postal šahtmojster specialist, kot so rekli. Vzdrževal sem jašek in dvigala, s katerimi so prevažali premog in se rudarji spuščali v jamo. To odgovorno delo sem opravljal najprej v hrastniškem jašku, pa v jami Ojstro in na Dolu. Blizu uprave so Nemci zgradili še en jašek, ki je bil elektronsko opremljen. Tega jaška sicer ni več. Kako dobro smo ga vzdrževali, so nam dali vedeti Nemci, ki so nas zelo pohvalili, naši pa nikoli.  

Kljub težkemu delu na vzdrževanju vam je še ostalo precej energije še za kaj drugega.
Seveda, najprej za družino, ki me je v vsemu podpirala. Sem pa bil športni tip. Zelo rad sem igral rokomet in sem bil član in eden od soustanoviteljev RK Hrastnik. Bil sem tudi trener in sem nekaj časa treniral tudi mlade z Dola. V Trbovljah so bili rokometaši veliko bolj uspešni in visoko kotirani, tako da so že igrali povsod po Jugoslaviji. Radi smo hodili na njihove tekme. Rokomet sem igral tudi v veteranski skupini, še nekaj let nazaj.
No, mikala me je tudi folklora. Dobro smo plesali, res. Veliko smo gostovali, tudi v tujini. Na enemu od gostovanj v Avstriji, ki je potekalo v sklopu ŽPZ Vesna iz Zagorja, sem spoznal tudi Zagorjanko, ki je prepevala v Vesni  in kasneje postala moja žena. To je še ena dobra plat druženja, ki me je osrečila.

Vpeti pa ste bili tudi v društvo lutkarjev, pa pri pevcih …
Mi, ki smo bili zaposleni na rudniku, smo bili vpeti v društveno in kulturno življenje povsod, tudi pri marionetah. Tam sem delal vse. V Konzumu, kjer so bili tudi plesi, so bili prostori, kjer smo lutke popravljali, čistili in tudi nastopali. Ko so Konzum podrli, je bilo žalostno. Kam z lutkami? Novih prostorov nismo imeli. Te lutke pa so bile zelo drage. Z režiserjem Darkom Majcnom sva našla Jurčka, ki je bil naša legenda. Darko ga je vzel, da bi ga njegova hčerka popravila in uredila. Eno veliko škatlo lutk sem shranil v bližnjem skladišču. Dve lutki sem tudi sam spravil doma. To sta bila Robinson Crusoe in njegov Petko. Po več letih, ko sva se z Darkom pogovarjala o obnovi društva, smo ju dali v Ljubljani restavrirati. Tista škatla in črn kovček s pripomočki pa sta izginila. Kje vse ju nisem iskal … in bom še. To mi je bilo zelo pri srcu.
Tudi pel sem. Leta 1981 sem na povabilo Viktorja Ramšaka postal eden od soustanoviteljev moškega pevskega zbora Svoboda, ki deluje še danes. Ne pojem več, jih pa spodbujam in želim, da se tudi mladi pridružijo v ubranem petju.

Za vse kar ste našteli, verjetno včasih zmanjka tudi časa?
Zato sem zmanjšal obveznosti in se najprej odločil za smučanje in tenis. V Rajski dolini so večkrat imeli težave z žičnico, pa sem, ko sem bil še v službi, velikokrat prišel, da pogledam in svetujem, kako in kaj, saj sem imel izkušnje s tega področja. Ko sem se upokojil, so me povabili zraven. Imel sem odlično partijo sodelavcev. Tudi moja žena, ki me je vedno podpirala, mi je veliko pomagala in skupaj sva naredila zavidljivo število prostovoljnih ur. Moral pa sem se še dodatno izobraževati. Najprej do naziva tehnični vodja, kasneje pa še vodje smučišča. Tako, da sem bil deset let tehnični vodja smučišča in dvanajst let predsednik društva. Veliko dela je bilo na vlečnici in teptalcu, uredili smo smučarsko kočo, nekaj dogradili, nad predorom kupili zemljišče za smučišče, prosili za donacije … Posebna zgodba pa je bitka za predor, kakršen je zdaj. Res moraš biti potrpežljiv in marsikaj požreti, da bi na koncu uspel. Danes se z Rajsko dolino ukvarjajo mladi in to me veseli. Uspešni so. 

Kaj pa je tisto, kjer ste še vedno aktivni?
Že od začetka sem aktivni član tenis kluba in tu sem še vedno v pogonu. Če je potrebno, še vedno priskočim na pomoč z nasvetom ali kako drugače društvom, kjer sem bil aktiven. Sicer pa se v prostem času z ženo veliko sprehajava, tudi po njenem rodnem Zagorju in včasih se nama pridružita še hčerka in vnukinja. Sin pa ima umetniško žilico, ki jo skuša predstaviti svetu. Trenutno je na panojih pred hrastniškim Delavskim domom razstava njegovih del.

FOTOGALERIJA:

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

V Retju prikaz najboljših jahačev in brezplačno jahanje ter aktivnost za obiskovalce

Trboveljsko konjeniško društvo, ki ima svoje prostore v Retju, v soboto pripravlja dogodek, kjer bi se radi predstavili in pokazali tudi napredek domačih jahačev....
X