“Novica ima sicer že vsaj tako dolgo brado kot jaz,” pove predsednik Filatelističnega društva Trbovlje Robert Jordan. “A so jo uspešno skrivali vse do podelitve.” Zdaj je uradno. Trboveljsko društvo je, kot pravi predsednik, za dolgoletno delovanje in sodelovanje z lokalno skupnostjo prejelo najvišje možno evropsko priznanje društvom, ki ga podeljuje FEPA.
Delujejo že leta in leta – zanimive zgodbe pa so tiste, ki štejejo
Čeprav bi se komu morda zbiranje znamk in poštne zgodovine slišalo dolgočasno, je vse prej kot to. Za osebnimi zbirkami 22 članov društva s predsednikom na čelu stojijo mnoge zanimive zgodbe. Že razlogi ustanavljanja tovrstnih skupin imajo v ozadju “skrite namene”. Kot nam je povedal predsednik, so se formirali v času, ko so v takratni Jugoslaviji veljale omejitve nakupa blaga. Za fizično osebo takrat nakup znamk ni bil mogoč. “Pa so se znašli in začeli ustanavljati združenja in društva, preko katerih so lahko zbiratelji prišli do znamk.”
Jordan se je že kot mlad fant iz znamk naučil geografije, pravi. “Spoznal sem države sveta, glavna mesta in še veliko drugega. Za vsako mogočo in nemogočo zadevo, ki jo je kdaj na svetu kdo naredil, obstaja znamka. Če ne ta, pa poštni žig. Če ne ta, pa razglednica. Skratka zelo zanimiva in poučna zadeva.” Znamke pa niso vse, kar s strastjo zbirajo člani. Zanimivi so tudi drugi “dokazi” o poštnih storitvah skozi zgodovino. Tako je ena največjih dragocenosti v osebni zbirki predsednika nakaznica za odvod gotovine.
Robert Jordan, predsednik Filatelističnega društva Trbovlje
Največjo vrednost dosežejo “napake”
Nekoč mu je nekdo za poštno nakaznico za odvod gotovine ponudil takrat še 300 mark. Pa je ni želel prodati. In zgodba, ki tiči za njo. “Pošta je imela v poslovalnici preveč gotovine in jo želela oddati. Poslala jo je v sortirni center, ampak že naslednji dan se je vrnila k njim.” V njegovi zbirki ima tako posebno mesto sprejemnica stara več kot pol stoletja, na kateri so žigi oddajne pošte, sortirnega centra in nato znova pošte, ki je naslednji dan pošiljko prejela nazaj. “Takega dokumenta še nisem videl drugje. Je zelo posrečen in nisem ga želel prodati.”
Prav Jordan se lahko v društvu pohvali z največjo zbirko. Ob vprašanju, koliko znamk in drugih poštnih izdelkov šteje njegov “zaklad” pa se le globoko zamisli. “Ko je šla številka čez 2.000, sem nehal šteti,” pravi. Danes pa ta po njegovi hitri oceni presega številko 20.000. Med znamkami je njegova najljubša ena iz teme turizma, ki vsebuje napako, ki je do zdaj še nikjer drugje ni zasledil. In prav napake so tiste, ki poleg redkosti dajejo znamkam in drugim poštnim izdelkom višjo vrednost.
Tako je po podatkih, ki jih ima predsednik, pred kratkim “ena izmed dražjih napak” na dražbi dosegla vrednost milijonov evrov. “Gre za letalsko znamko, ki se nahaja sredi prodajne pole večje količine znamk in je obrnjena obratno kot vse ostale okoli nje. In prav to ji daje vrednost.” Kot zanimivost je omenil še, da bo tako visoka vrednost ostala le dokler bo ta prilepljena na poli. “Če bi jo kdo odlepil in jo obrnil, bi izgubila vso vrednost.” Na drugi strani pa za najdražjo še vedno velja škrlatna znamka britanske Gvajane za 1 cent. Po trenutno znanih podatkih je na svetu le še ena in dosega vrednost 8 milijonov evrov.
“Imam eno še bolj zanimivo zgodbo iz preteklosti pošte”
V njegovi zbirki, kot pravi, znamk tako velikih vrednosti ni. Ima pa nekaj blokov ne temo železnice, ki bi lahko presegli vrednost 100 evrov. Sam je bolj ponosen na interno poštno ovojnico, ki dokazuje, kako so v težkih časih varčevali z materialom. “Pošta ima posebne ovojnice za interno pošiljanje pošiljk. Tako so v času krize lahko to uporabili večkrat, saj so vestno varčevali. V zbirki imam eno, ki ima kar šest žigov različnih pošt. To pomeni, da so jo kar šestkrat znova uporabili.” Takšne pri raziskovanju ni zasledil pri drugih zbirateljih.
Sicer pa se je njegova zbirateljska strast začela že v osnovni šoli. Spominja se, kako sta ga starša obiskala v šoli v naravi in mu prinesla majhen album z znamkami. “Bile so zelo različne in bile so mi všeč. Tako da sem si želel v svojo zbirko še kakšno. Pa me je oče peljal na pošto, kjer se jih je najlažje dobilo. Tam sem se naročil na abonma. Ker pa so imeli na prodaj še nekaj znamk za nazaj, mi je oče kupil tudi tiste. Ko zaprem oči še vedno vidim znamko, ki mi je bila še posebej všeč.”
Od mladega zbiratelja do predsednika društva
Nekaj deset let kasneje je prevzel vodenje filatelističnega društva, katerega predsednik je že več kot 30 let. Danes društvo svojim članom ponuja krožno izmenjavo zbirateljskih znamk, naročilo na abonma za nakup novo izdanih znamk Pošte Slovenije, organizira tekmovanja in razstave predmetov, za katerimi stojijo vse te zanimive zgodbe. Prav tako lahko poskrbijo za izdajo osebne znamke. To pošta izda po naročilu in jo dostavi društvu. Oni pa nato iz posebne razglednice, dotične znamke in posebnega poštnega žiga naredijo maksimum karto. Tudi ta je nastala iz naključnega trenutka v zgodovini. “Kmalu po drugi svetovni vojni se je nek Francoz na razglednici tako razpisal, da ni imel prostora za znamko. Zato jo je poštar dal na naslovno stran razglednice. In tako je nastal cel tekmovalni razred – maksimum karte. To so razglednice, na katerih je natisnjen motiv znamke, znamko in poseben priložnostni poštni žig.” Takšne so izdajali tudi za Zasavje.
Za svojo osebno zbirko si Jordan želi še kakšno glasbeno razglednico, ki bi še predvajala glasbo. “Te so bile včasih zelo popularne, danes pa jih še redko kdo pozna. Rad bi slišal kakšno, ki bi še delovala.” Sicer pa si želijo člani društva predvsem ohraniti društvo in zanimanje za znamke in zgodovino pošt predati na mlajše generacije.
