Jana Mlakar Adamič: »Vendarle je bil rudnik generator vsega življenja in dogajanja v Zasavju. In ne le generator, tudi kruh.«
Zgodba rudnika se je začela pred več kot 200 leti, premog pa so seveda poznali še mnogo dlje. Z industrijsko revolucijo je ta dobil posebno veljavo in takrat se je razvilo Zasavje. Z vzponom rudnikov je masa ljudi prišla v revirje – od vsepovsod, največ pa iz južnih držav bivše Jugoslavije. V Zasavje so vabili na delo tujce, tako kot se dogaja v Evropi že več let, nihče pa takrat ni razmišljal, kaj vse bo to prineslo. Je morda danes kaj drugače? Kot je dejala strokovnjakinja za regionalno zgodovino Jana Mlakar Adamič: “Že v 60. letih se je vedelo, da količina premoga ni neomejena, zakaj torej nihče ni delal načrtov »za potem«”?
»Pred 2. svetovno vojno je bilo v zasavskih rudnikih zaposlenih neverjetnih 8000 ljudi. Takrat so nakopali tudi slavnih milijon ton v jamah vseh treh zasavskih občin – Zagorje, Trbovlje in Hrastnik. »
Ko bi v 90. letih prišel denar za sanacijo energetike, ko je zorela ideja o gradnji termoelektrarne 3 v Trbovljah, je bila priložnost za nov val del v rudniku. A so Slovenci na referendumu leta 1999 s skoraj 80% izglasovali »ne« za financiranje izgradnje novega bloka trboveljske termoelektrarne in zapečatili konec energetske usode Zasavja. Leto kasneje je bil sprejet zakon o zapiranju, ki se je večkrat podaljševal in po 24 letih še vedno ni povsem zaprl rudarskega podjetja.
Kdaj je padla kocka, ki je odločila o usodi Zasavja?
To je uradna zgodba o razlogu za zaprtje. Da pa je odločitev o sesutju energetske moči Zasavja padla že prej, v letih 1995 in 1996, ko je Revirski energetski kombinat (REK) razpadel in je padla odločitev o zaprtju rudnikov, med drugim tudi Rudnika Zagorje. »Odločitev, da Zasavje ne bo več energetska regija in s tem ključnega pomena za državo, je prišla »čez hrib«,« razkrije naš anonimni sogovornik, nekdanji rudarski uradnik in nadaljuje: »Premoga je bilo še dovolj, še vedno ga je. Opremo smo imeli in ni bilo smisla, da o usodi Zasavja odloča cela Slovenija. To je bilo nastavljeno tako.« Vse to pa se je zgodilo v vladi, ki jo je vodil prav Zasavec, kasneje še predsednik države Janez Drnovšek. Tako, povedo, je bilo podjetje RTH ustanovljeno že z namenom, da se bo rudnik zaprl oziroma – po pripovedovanju bivših rudarjev, katerih imena hranimo v uredništvu – zato, da bodo določeni s krinko zapiranja še leta vlekli državna sredstva.
Ministrstvo ne ve, koliko denarja je šlo za rudnik …
Na ministrstvu za naravne vire in prostor, ki je danes pristojno za rudnike, očitno ne vedo, koliko denarja je država v 25 letih zapiranja namenila Zasavju, saj so nas pri tem vprašanju preusmerili drugam. So pa dolgoletno zapiranje pripisali zakonu o uravnoteženju financ, ki je zmanjšal sredstva za zapiranje in celo pandemiji covid-19, pa čeprav je ta nastopila 20 let po začetku zapiranja.
Med iskanjem podatkov smo na državnem portalu v uradnem poročilu o državnih pomočeh izpred dveh let našli podatek, da je Zasavje prejelo skoraj 218 milijonov evrov pomoči, likvidacijski upravitelj Stanislav Sotlar ocenjuje okoli 260 milijonov evrov. Še novih skoraj 70 milijonov pa bo Zasavje dobilo iz pravičnega prehoda, kjer pa se že zapleta in se zgodovina ponavlja – že spet – O tem smo poročali TUKAJ.
Naši zgodbi sledi še nadaljevanje. Odpravili smo se na Madžarsko in raziskali, kako so v Inoti (v primerjavi z Zasavjem) zapirali termoelektrarno, na kateri je baziralo celo mesto, le slabo uro ven iz Budimpešte. Kmalu!
Po 20 letih zapiranja rudnika, RTH še vedno »živ«, monitoring pa v oblakih
