Preklicujem svojo trditev iz prejšnje kolumne. Tisto o jajcih. Hvala bogu, da župan/ja nima prevelikih pooblastil. Moje refleksije predvolilnih kampanj županskih kandidatov in kandidatk ne morejo biti več resne. Ni variante. Ne zmorem. Začelo se je.
V Trbovljah se znajo pospešeno odpirati nova delovna mesta. Trenutno najbolj pocukrana zasavska občina bi lahko postala dolina ključnega ekonomsko-političnega pomena. Če bi iz predvolilnih kampanj, javnih prikazni in predvsem FB objav skidali ves cuker in ga pripravili za izvoz, dosežejo izhod iz krize v rekordnem času. Tega žal nihče ni predvidel v programu. Čas balinanja, teženja upokojencem, prisluškovanja govoricam, deljenja majic v zameno za podporo terja svoj davek in marsikatera progresivna ideja se spregleda. Razumem. Težka je namreč vloga županskih kandidatov.
Težave z razumevanjem metaforike so Hrastnik spravile na pot iskanja skrivnostnega Turističnega zemljevida. Vanj se Hrastnik lahko samo vriše (če bi prej vedeli zanj, ne bi rabili interventnega zakona, ker se stvari postavijo na svoje mesto, ko si enkrat vrisan). Brez vrisa v skrivnostni zemljevid ne bo turistov (odpade tudi hostl) in novih delovnih mest. Lahko se tudi zgodi, da obljubljeni investitorji po nesreči pristanejo na zagorski letalonosilki in investicije bodo zopet stekle nekam drugam. Po hudih naporih se je Zemljevid končno našel nekje na facebooku in Hrastnik se končno lahko vriše. Hvala bogu, ker zamorjeni brezposelni ljudje niso turistična atrakcija.
Ampak-pazi se Hrastnik- tudi Trbovlje ima svoje skrivnosti. Poleg tega, da mi je končno uspelo dešifrirati skrivno govorico kandidatov (z uporabo besede infrastruktura daješ vedeti gradbenim lobijem, da si še vedno njihov, to je njihov skrivni znak, njihov »secret handshake«), se trboveljske navijaške skupine ubadajo s skrivnostjo raztrganih plakatov, zbrisanih komentarjev iz FB-ja in grožnjami preko lažnih profilov. Na omrežju vlada obsedeno stanje, ki mu niso ušle niti ekstremne nacionalistične opazke. Popoldne so trboveljske ulice prazne kot takrat, ko se je na ekranih vrtela Esmeralda. Vsi namreč na spletu tekmujejo, kdo se bo spustil nižje, kdo se bo bolj spozabil in pozabil, da obstaja tudi čas po volitvah. Takšne limonade so slabe za gospodarstvo. Ljudje pozabijo kupovati in popivati v lokalnih gostilnah. Za kompenzacijo morajo proizvesti še več cukra. Ah, le kaj bi ljudstvo brez voditeljev.
Zagorje je v Zasavju kot Slovenija v bivši Jugi. Niso zreli niti za interventni zakon. To še ni vse-če bodo pravilno volili, znajo imeti do konca leta vsi šihte ali vsaj svoje kmetije. Sicer se bodo morali zadovoljiti z minimalcem, ampak pustimo podrobnosti. Vse kaže, da Zagorje še ni sprejelo embarga na uvoz trboveljskega cukra. Njihova največja skrivnost je, kako ohranjajo vtis, da nimajo skrivnosti.
Ampak Zasavci, brez panike. Pooblastila župana so hvala bogu omejena. Toliko o omejenosti. Ampak še enkrat: bodimo strpni. Večina kandidatov je namreč na kontinuiranem razgovoru za službo in to je treba razumeti. Četudi se navijači pobijejo med sabo. Prioritete so pomembne.
Kolumno piše: Snaša Klančar
