Ob letošnjem kulturnem prazniku so predstavili novo knjigo Pesem mlinov, žag in kovačij avtorja Jožeta Potrpina, novinarja, fotografa, mlinarja, zgodovinarja …in tudi skrbnika zadnjega mlina na Sopoti. Avtor je v knjigi povezal tehniško z etnološko dediščino, v kateri izvemo, da je ob skoraj 21-kilometrski poti Sopote voda gnala vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn.
Jože Potrpin je že kot otrok želel postati novinar, in ko je odšel v gimnazijo v Maribor, je od očeta dobil prvi fotoaparat in kitaro. Po končani gimnaziji se je odločil za študij teologije. Po treh letih študija na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Gregoriani v Rimu je študij opustil in pri jezuitih opravljal najrazličnejša dela. Z veseljem je med počitnicami pomagal v mednarodni jezuitski ambulanti v Rimu in splošni bolnišnici v italijanski Gorici. To delo je verjetno vplivalo na to, da je ob delu končal srednjo šolo za medicinskega tehnika in fizioterapijo. V Domu starejših v Šiški je pet let delal kot bolničar negovalec in osem let kot fizioterapevt v Splošni bolnišnici Ptuj. Ves čas pa je s sestro živel na domači kmetiji in z novicami, poročili in fotoreportažami iz župnije sodeloval (in še vedno) v tedniku Družina. Od leta 2019 je upokojen, a še kako aktiven.
Kot lokalni zgodovinar zavzeto zbira vse, kar je znanega o dolini Sopote, Svibna in okolice.
V Radečah so vam na kulturni dan pripravili lepo predstavitev najnovejše knjige Pesem mlinov, žag in kovačij. Kakšni so vaši vtisi glede na to, da ni bilo neposrednega stika z bralci?
»Kakor je bil lanski korona čas izziv, da sem nadaljeval s pisanjem knjige in jo pripravil do tiska, je bil ta čas tudi izziv za drugačno, virtualno predstavitev knjige, ki je nastala z dobrim sodelovanjem avtorja, Jožeta Praha in KTRC Radeče. Stik z bralci sem dosegel prek interneta in telefona in ni bil nič manj pristen. Vprašanje je tudi, kdaj se doseže neposreden stik z bralci: ko so fizično na predstavitvi knjige, ali ko jo tudi preberejo?«
Leta 2017 ste izdali knjigo Pesem mlinov: v dolini Sopote in Šklendrovca. Je nova knjiga njeno nadaljevanje?
»V novi, dopolnjeni izdaji knjige sem želel zajeti zgolj dolino Sopote, že predstavljenim mlinom dodati še žage, kovačije in male hidroelektrarne, ki so nekoč obratovale ob istoimenskem potoku in pritokih. Gre torej za zaokroženo predstavitev nekoč živahne in bogate doline s pomočjo pričevalcev, ki so že pokojni ali so še med nami.«
Očitno je, da vas ta tematika zelo privlači, še posebno, ker skrbite za zadnji mlin v dolini Sopote. Kje dobite – najdete ves material za svoje raziskave, kdo vam pomaga?
»Pričevalci in drugi sodelavci so bili moji pomočniki. Predvsem mi gre za ohranjanje subjektivnega zgodovinskega spomina in gradiva naših krajanov, zato je knjiga njihova, za njih, njihove svojce in prijatelje, za dolino Sopote. Knjiga pa je zanimiva za tistega, ki mu nekaj pomeni gospodarska, kulturna in tehnična dediščina naših prednikov, njihovo delo in podjetnost. Morda se kakšna dejavnost na vodi še ohrani ali zaživi in razvije čisto nova. Vsaj kot turistična in muzejska ponudba. Voda kot obnovljivi vir je vsekakor še vedno velik potencial naše doline. Prav tako gozd in njegovi produkti ter večja kmetijska samooskrba pri ohranjanju podeželja. S tem spremljajoče dejavnosti.«
Žal je treba razmišljati tudi o materialni plati. Je težko dobiti sredstva za takšno knjigo?
»Če bi bil namen zaslužek, se ob specifični tematiki in ožjem krogu bralcev ne bi nikoli lotil pisanja in izdaje knjige. Seveda sem potreboval donatorje in založnike, čeprav samo za dvesto izvodov naklade. Po svojih močeh so mi velikodušno priskočili na pomoč prijatelji in ti, ki se zavedajo pomena tovrstnega prispevka za kraj in občino.«
Tudi s fotografijo se da marsikaj povedati, včasih celo več kot z besedami. Imeli ste uspešno samostojno razstavo v Murski Soboti. Kakšni motivi so vam najljubši?
»Fotografija me privlači od gimnazijskih let v Mariboru. Kot novinar Družine sem fotografiral v povezavi s članki o dogodkih, ki so mi bili naročeni. Razstava v Murski Soboti je nastala po pokrivanju praznovanja 100. obletnice vrnitve Prekmurja matični domovini. Za knjigo o mlinih, žagah in kovačijah so bili foto »motivi« jasni. Dobrodošli stari iz arhiva in novi. Zdaj, ko sem upokojen, bom lahko fotografiral še kaj drugega, samo za dušo. Navdihuje me lepa narava.«
Imate že zamisel za kakšno novo knjigo, razstavo?
»Nastavki so, vendar še ne vem, ali so tudi izvedljivi v obliki knjige, zato je zaenkrat preuranjeno reči, kaj še lahko nastane. Tudi razstave nimam v načrtu, čeprav se je morebiti že nabralo nekaj materiala zanjo.«
Pisanje, fotografiranje, kmetija, je sploh dovolj časa za vse?
»Časa je dovolj, posebej, če se dela sproti in ne odlaga. Dela v skladu z letnimi časi, možnostmi. Včasih z večjo, drugič z manjšo intenzivnostjo. Vsega pa nikoli ni mogoče narediti. Tako ostane še kaj za jutri …«
