Vse do danes se je pisala zasavska rudniška zgodovina – nakopane tone in tone premoga, prvi štrajk in za njim še mnogi, incidenti z lopato po glavi, priseljevanje, mogočne gradnje in zgodb za izvoz.
Prvo uradno dovoljenje za trboveljski rudnik izdano v soboto, 10. novembra 1804
A začelo se je že daleč pred vojno. Že konec 17. stoletja je Valvazor poročal o črni zemlji, ki jo kot zmajevo kri zdrobljeno uporabljajo za živinozdravstvo. V trboveljski dolini je uradno začel kopati in prodajati črno zlato Franz Maurer leta 1804. Ustanovil je Maurerjev premogovnik in za trboveljski rudnik v soboto, 10. novembra 1804 dobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje premoga.
Tako približno se začenjajo zapisi o začetkih premogovnika v Trbovljah (Steinkohlenbergbau in Trifail).
Trboveljski seveda ni bil edini, v Zagorju so začeli kopati skoraj pol stoletja prej, tudi v Zabukovici, Laškem in Libojah so začeli že v 18. stoletju, vendar so bili začetki zelo skromni, saj je bilo prevažanje kamorkoli predrago, pa so zato ob rudnikih postavljali druge tovarne, da so premog porabili kar doma (kot energent za steklarne, opekarne, cinkarno, konec 19. stoletja cementarno). Šele ko je ob Savi stekla železnica in ko so začeli tudi drugod na veliko uporabljati premog, so rudniki v resnici postali imenitni in pomembni.
V najboljših časih največje podjetje v Jugoslaviji
Delniška družba Trboveljska premogokopna družba je bila ustanovljena predzadnji dan v letu 1872 in ta je bila v najboljših časih, to je med obema svetovnima vojnama, največje podjetje v stari Jugoslaviji. Njena delniška glavnica je predstavljala dobro tretjino vsega slovenskega delniškega kapitala, delnice TPD pa so kotirale na več evropskih borzah. Sedež družbe se je po prvi vojni preselil z Dunaja v Ljubljano.
Še pomnite: Zasavski premogovniki, Rudarsko energetski kombinat …
Tudi v socialistični dobi je bilo vrsto organizacijskih oblik in preimenovanj premogovnika in premogovnikov: Rudnik Trbovlje, Zasavski premogovniki, SOZD Revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja, pa samo Rudarsko energetski kombinat, Rudniki rjavega premoga Slovenije in od leta 1995 do danes RTH, Rudnik Trbovlje- Hrastnik, d.o.o.. Velika sodobna prelomnica je bil sprejem Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje–Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (ZPZRTH) v juniju 2000 ter vsa njegova kasnejša dopolnila in popravki.
Prvi štrajk so organizirale ženske 1876 zaradi znižanja plač
V oddaljenosti od teh let je vse prekrila patina romantičnega, skorajda idiličnega; štrajki, boj za pravice, za boljše plače so ostale v kolektivnem spominu le letnice: 1876, 1883, 1889, 1892,1896, 1900, 1903, 1906,1920,1921,1923, 1934,1935,1936. 1958, 2014.
Prvi štrajk so organizirale ženske 1876 zaradi znižanja plač. Med miritvijo žensk pa jih je rudarski inšpektor Rudolf Eichelter dobil celo z lopato po glavi, kar bi se dobrih 110 let kasneje skoraj zgodilo sekretarju za energetiko Mihu Tomšiču, ko je letečo čelado prestregel sindikalni vodja. Ja zgodbe in zgodbice. Ostali so sladki spomini na krušne peči, na Petjeta, Fajdigo, na bajer, na Bled, na kantino, Vikija Mornarja, na Črugata, Crikvenico, Anžurjevega Naceta, Rab in Brač. In najbrž zato, ker je bilo vse trdo in kruto pozabljeno, ker je bilo vse dobro samoumevno, ker je, kot so rekli, pripadalo; in ker se je vedno nekako uredilo, je na koncu ostala samo in skoraj sama peščica knapov, ki so letos najbrž zadnjič povzdignili svoj glas.
Pred krizo nakopali 1628500 ton premoga
Tudi fedrunga, številke o izkopanih tonah premoga bodo šle kmalu v pozabo. Vsega skupaj je bilo v teh dvesto desetih letih veliko, v obdobju pred železnico so ga nakopali povprečno po 3000 ton na leto (številke veljajo za vse tri zasavske rudnike), po letu 1845 najprej desetkrat več, proti koncu 19. stoletja že dvajsetkrat toliko, med prvo vojno so presegli milijon ton, pred krizo so nakopali rekordnih 1628500 ton, in to številko so presegli šele leta 1960, ko se je povečala tudi potreba po električni energiji. Ampak že takrat je kdo vedel, da tako ne bo šlo naprej.
V monografiji Igorja Vrišerja Rudarska mesta iz leta 1963 je za trboveljski premogovnik zapisano, da bi za odkop pripravljene in vidne zaloge pri tedanji proizvodnji pol milijona ton letno zadoščale za 31 let in da bo treba misliti na preusmeritev delovne sile v druge panoge …
14000 rok izkopavalo črno zlato
Od leta 1918 do krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v zasavskih rudnikih zaposlenih skoraj 5000 delavcev, potem se je prepolovilo, spet je zraslo po drugi svetovni vojni na število 7000. In zdaj? Ob koncu poslovnega leta 2013 je bilo v družbi zaposlenih 261 delavcev. Vse povedano pravi, da je bil kolektivni duh v kapitalizmu močnejši kot kolektivni duh v socializmu, da o tranziciji ne govorimo.
Rudnik je na veliko gradil stanovanja rudarjem
Denar iz prodaje premoga in drugih dobrin iz Trbovelj, Zagorja, Hrastnika, Laškega, Kanižarice in drugih krajev kljub surovem in brezobzirnem izkoriščanju ljudi ni šel zgolj za blišč lastnikov, veliko se ga je porabilo za vlaganje v slovensko in gospodarstvo držav, v sklopu katerih je rudnik bil. Rudnik je na veliko gradil stanovanja rudarjem, saj je večina, sploh v Trbovlje, prihajala od drugod. Podatki povedo, da je v šestdesetih letih kar devetdeset odstotkov zaposlenih živelo v Trbovljah (v mestu), Zagorje in Hrastnik sta precejšen del delovne sile imela v lastnem podeželskem zaledju.
Ljudje so prihajali in odhajali. Ob dobrih letih so se priseljevali, ob kriznih izseljevali in spet vračali. Prvi večji migracijski tokovi so bili ob gradnji južne železnice, Hrvati in Italijani, pa nekaj Čehov in Nemcev, naslednji val je bil iz Savinjske doline, po veliki vojni od vsepovsod iz Slovenije, po drugi svetovni iz Dolenjske in nekaj iz hrvaškega Zagorja ter Medžimurja, zadnji val pa v sedemdesetih letih iz Bosne. Vsi ti so gradili Zasavje, ne le kopali v jami, ampak delali v vseh fabrikah, podjetjih, ustanovah, ustvarjali urbano in živahno Zasavje in dajali kruh ne le tu v teh treh krasnih, ampak tudi onkraj hribov.
Palača Trboveljske premogokopne družbe v Ljubljani 1925.
Ostale bodo slike po vladnih prostorih in ministrstvih, ki jih je pridno kupovala premogokopna družba in sta jih bili obe državi posvojili, ostala bo Vrhunčeva vila iz leta 1933 s štirimi freskami letnih časov slovenskega slikarja Mateja Sternena na Barjanski v Ljubljani in ostalo bo poslopje današnjega Ministrstva za finance in Ministrstva za pravosodje, ostali bodo prestižni meščanski Dukičevi bloki za Figovcem, ostala bo trboveljska bolnišnica, pa bela hiša, če je ne bomo zapravili, pa Delavski dom Trbovlje, v katerem bomo konec tega tedna obeležili 210 let gverka … Ostali bomo ljudje, katerih prednike so migracije zanesle v te doline. In ko bo četrti dritel zaprl vrata, bomo šli po poti severno francoskih rudnikov, kjer se v vetru podijo smeti med hauzi in je na šahtu obešena dila z napisom Musée, ali po poti nizozemskih rudarskih mest, ki so jih spremenili v idilična naselja za upokojence ali bomo premagali svojo lagodnost in vdanost v taklemamo?
SREČNO!
Avtor: Aleš Leko Gulič
Foto: arhiv avtorja, mct
