Takole je pred 60 leti, 5 dni po najhujši rudarski tragediji v Zagorju, poročal Zasavski tednik: »Ob devetih zvečer so se začeli zbirati v kopalnici. Trinajst rudarjev s številke 144, ki so delali na polju G obrata Kotredež«
Pred deseto uro, v petek 10. marca so se odpravili v jamo. »Delo je teklo kot vsak večer tisti teden, in kot stotine in stotine dni prej. Upornih hrbtov in žuljavih rok so se rudarji zagrizli v premogovne plasti, da jih iztrgajo iz zemlje, jih naložijo in z vozički pošljejo na svetlo.«
»Rudarji s številke 144 na polju G, obrata Kotredež so začeli na tekoči trak metati premog. Poslednjič to noč in poslednjič v svojem življenju.« sta zapisala avtorja prispevka Marijan Lipovšek in Pavle Burkeljc.
»Med polnočjo in 1. uro je v Zagorju odjeknil rezek pisk rudniške sirene, ki je poklical reševalce tudi iz sosednjega rudnika. Trinajst ur je trajal boj reševalcev, da so prinesli iz jame trupla rudarjev. Rudarjev s številke 144 na polju G obrata Kotredež.«
»Sobota zvečer. Ura je 20.15 – Trenutek, ki bo zapisan v zgodovini zagorskega premogovnika in kraja kot najbolj žalosten trenutek.«
Že zgodaj zjutraj se je zbrala množica ljudi, družin, sorodnikov rudarjev pred Vinskim rovom, v strahu, da je med ponesrečenimi kdo izmed njim najbližjih. Še mnogi starejši danes pomnijo, kako je celotno mesto v negotovosti in odeto v žalost čakalo. »Sobota zvečer. Ura je 20.15 – Trenutek, ki bo zapisan v zgodovini zagorskega premogovnika in kraja kot najbolj žalosten trenutek.« še zapišeta avtorja. »Po štirje in štirje rudarji v delovnih oblekah in z naglavnimi rudarskimi svetilkami na glavi nosijo iz rova sklonjenih glav krste ponesrečenih rudarjev. Eno za drugo. Dolga je vrsta krst posuta s črnimi drobci, kot da bi bili kristali premoga. Po licih rudarjev tečejo solze. Kdo bi se mogel premagati v trenutku, ko nesejo mimo trupla sotovarišev. Nihče.«
Pogumne rudarje je na zadnjo pot pospremilo stotine in tisoče občanov ter stanovskih kolegov. Devet so jih pospremili na zagorsko pokopališče, štiri v njihove rojstne kraje. »Zagorska dolina se je na pragu pomladi odela v črnino« še piše zasavski časnik.
Danes, 60 let kasneje, je Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE, ki ohranja rudarsko dediščino, ob zadnjem počivališču in spomeniku nesrečnih rudarjev pripravilo krajšo slovesnost, ki je zaradi epidemioloških razmer potekala nekoliko skromneje in v manjšem obsegu, kot bi jo pripravili sicer. Umrlim rudarjem sta se poklonila tudi župan Občine Zagorje ob Savi Matjaž Švagan in direktor občinske uprave Tadej Špitalar, ki sta k spominskem obeležju položila cvetje.
Foto: Wikipedia, dlib.si in Občina Zagorje
ZGODBA upokojenih rudarjev: “Nikoli ni bilo grde zamere, še manj pa sovraštva.”
