Prijetno gospodično, ki ne želi biti imenovana, so k sodelovanju pri prevozih zaposlenih na delo v domove za starejše in zaposlene v zdravstvu spodbudila pričevanja njene sestre, ki je zaposlena v ljubljanski bolnišnici.
“Ogromno zaposlenih z njenega oddelka v času prekinitve javnega prevoza ne more na delo. Če pomislimo, da vsak dan lahko povprečno trije od 30-ih zaposlenih ostanejo v samoizolaciji zaradi virusa, ni potrebno biti blazen matematik, da ugotovimo, da se “kadrovska računica” ne izide.” Pri tem pa še izostanejo tisti, ki zaradi prekinitve javnega prometa sploh ne morejo priti na delovno mesto, nam sliko predstavi prostovoljka.
Zaposleni, ki jim nudi prevoz, so mladi, kjer imata npr. s partnerjem samo en avto, pa mora drugi partner nujno v službo, ker mu delodajalec ne omogoča dela od doma, mladi, ki še nimajo svojega avta, starejši, ki sicer imajo avto, pa se ne počutijo več varne za volanom do Ljubljane. Gospa, ki je pred enim mesecem prodala avto, ker je želela vsaj malo prispevati k čistejšemu okolju …
Čas vožnje je čas za prijeten klepet
Med prevozi od zaposlenih sliši veliko zgodb, pravi naša sogovornica in nadaljuje: Kako preživljajo delavnike v skafandrih, kako bodo končno po dveh mesecih lahko tri dni zapored prosti, kako so pravzaprav že utrujeni, ampak se še vedno z nasmehom odzovejo na zvonec bolnika, mu ponudijo čaj in toplo besedo.
“Ena gospa mi je pred dnevi povedala, da na njihovem oddelku prostovolji nekdo, ki je sicer inšpektor za neko delovno področje.” Iz tega zagorska prostovoljka izlušči, da prav vsak lahko pomaga, če se le počuti zdravega in ima voljo kakšno uro ali dve prostega časa – bodisi kot negovalec v domu starejših občanov na Izlakah, v Trbovljah, v Hrastniku, bodisi kot čistilec, delavec v pralnici v bolnišnici, bodisi kot prevoznik zaposlenih. “Vsak po svojih močeh in zmožnostih.”
