To, kar jo je rešilo v največji otroški stiski, je danes postalo njen svet

Kot otrok je v podporo očetu, ki se je boril s težko boleznijo, Mojca Borišek z mamo obiskovala bolnišnico v prestolnici. Da bi jo umaknili iz težke situacije, so ji dovolili obisk “hišnega” studia za oblikovanje gline, v katerega je smela kot prva in edina zunanja obiskovalka. Tam pa je vstopila v čisto drug svet. “Res sem uživala in kasneje z mami hodila na obiske zato, da sem se lahko udeleževala delavnic,” je svojo pripoved o stiku z glino, ki je kasneje postala njena usoda, začela Mojca.

Življenje je teklo naprej in poskrbelo za presenečenje

Oče je kasneje zapustil institucijo in mlada umetnica se je oddaljila od oblikovanja gline. A ni pozabila na tisti posebni občutek, ki jo je popeljal daleč od skrbi in “ponorelega” sveta. Ob obiskovanju osnovne šole je kmalu ugotovila, da je drugačna. In to ne v tistem – negativnem smislu. “Bila sem zelo močen karakter, umetnica. Nikoli se nisem sramovala tega, da tudi navzven pokažem, kdo sem. Imela sem svoj stil oblačenja. Bila sem odbita. Tega niso sprejemali vsi. A jaz sem ostajala takšna kot sem.” Beseda drugačen ima zanjo čisto drug pomen. Označuje človeka, ki ni takšen kot večina, a vseeno vreden spoštovanja.

Mojca Borišek

Bila pa je tudi ambiciozna in se vedno znova trudila dokazovati, da njihova družina kljub bolezni zmore. Pa čeprav ji je življenje marsikdaj postreglo s težko preizkušnjo. In ravno ena teh jo je pred nekaj leti znova spomnila na sproščujočo in zanjo mistično oblikovanje gline z dotikom njenih rok. Vpisala se je, zdaj že kot odrasla, na tečaj oblikovanja z glino. Na skrivaj. “Naša finančna situacija ni bila ravno bleščeča in tečaj oblikovanja gline je bil nekaj, kar ni bilo nujno potrebno.” A zanjo je bilo.

Po več desetletjih ponovno srečanje

Prvi izdelek, ki ga je umetnica po delavnicah prinesla domov, je bilo rojstnodnevno darilo za moža. Ne samo enkrat, z njim ga je presenetila dvakrat. To je bil čas, ko mu je tudi povedala za svoj nov hobi in mu podarila nekaj unikatnega, kar je ustvarila sama. “Ker imam alergije, s klasičnimi sestavinami ne smem peči tort. Zato sem mu za 50. rojstni dan spekla torto na moj način.” In to dobesedno. Oblikovala jo je iz gline in jo spekla v posebni peči, v kateri je po natančnih postopkih nastala edinstvena keramična torta.

“Ko je videl, kako me ta hobi umirja in kako me sprošča, me je stoodstotno podprl.” Po mesecih učenja je ugotovila, da je prav to njena usoda. In želela še več. Še naprej. Udeležila se je novega tečaja – tega pri mojstru lončarstva Urbanu Magušarju. In po nekaj srečanjih sta skupaj ugotovila, da je prav on tisti umetnik, h kateremu se je zatekla med hospitalizacijo očeta. Pri njem se je vse skupaj pred več kot tremi desetletji začelo in znova nadaljevalo, ko je bila pripravljena na nov korak v življenju. “To je bilo za oba zelo veliko presenečenje. Najina zgodba se je takrat sklenila.” Pove Mojca, ki je vesela, da sta še danes dobra prijatelja.

Na njenih izdelkih se skriva poseben podpis

Ljubezen do ustvarjanja je postala tako velika, da si je Mojca doma uredila svoj lasten studio.

Danes ustvarja in tudi svoje znanje predaja v majhnem in prijetnem, lično urejenem studiu nad nekdanjo “štalco”, ki stoji ob njenem domu v Zagorju. “Delo z rokami je nekaj zame. Sem natančna, precizna in že od nekdaj imam smisel za estetiko.” Na njenih izdelkih se vidi, da so narejeni s srcem in dušo. Na njih pa je moč najti tudi njen posebni zaščitni znak. Skoraj na vsakem se najde kakšna luknjica, ki ima svoj pomen. “Zgornji rob skodelice ali skled je okrogel kot začrtan krog življenja. Ampak v življenju je marsikdaj težko. In ko že misliš, da ne boš uspel, da ne boš uzrl čez to, se vedno najde kakšna luknjica. Ko pogledaš skozi to, pa lahko najdeš svojo pot. Čeprav je na vrhu krog začrtan in sklenjen, se najde pogled naprej, če le iščeš tisto luknjico.” Ob tem pa opozarja, da luknjica ni namenjena pitju. Marsikdo, pravi, se je že polil. Tem priporoča, da skodelico obrnejo – medtem ko jo bodo nagnili za še zadnje požirke, se jim bo pokazala luknjica, skozi katero bodo lahko videli naprej.

1 of 4

Zasavje kot dom in navdih

Poleg tega pa so črn premog, modri potoki in zeleno Zasavje njen navdih. Vse to rada vkomponira v skodelice, sklede, čajnike in druge uporabne izdelke, na katerih je tako opazen njen ponos do vsega zasavskega. “Tukaj imamo vse. Sploh ne bi potrebovali ven iz regije, da bi dobili vse, kar potrebujemo. Imamo hribe, potok. Zasavje je res top.” A ob lončarjenju vstopi v svoje vesolje, ki je, kot ga opiše, magičen in kozmičen. Na njenih prodajnih policah se poleg skodelic, skled in čajnikov najdejo še krožniki, pladnji, podstavki, sklede za omake, peko prebranca, kruha, potice …

Kot največji izziv je umetnica označila letošnje oblikovanje pokala za Zlati kuolm, v katerega je prav tako skrila nekaj uporabnega. “To ni bilo nekaj, kar običajno delam. Zraven je bilo še kiparjenje. A sem sprejela izziv in želela narediti nekaj, na kar bom tudi sama ponosna.” Tako je ustvarila pokal in presenetila s še eno informacijo. Če ga zmagovalca za najboljšo zasavsko atrakcijo in prireditev obrneta, ga lahko uporabita kot vazo.

Njena ponudba bo kmalu še večja

Delavnice so tisto, kar v svojem studiu Atelier Monoma v Zagorju ponuja Mojca. Del sanj je z ureditvijo prostora sicer uresničila. A kot velika ljubiteljica narave in živali si znova želi še več. Urejati je začela pravljični vrt, ki ga bo delila s svojimi tečajniki. “Rada bi, da tisti, ki pridejo k meni, uživajo, tako kot uživam jaz.” Naredila bo steklenjak oziroma oranžerijo, v kateri bo na voljo vreteno, miza, peč za ogrevanje in prenočišča. Poleg pa ognjišče za druženje ob peki dobre hrane in igranja kitare.

Čeprav ima spletno trgovino, pravi, da je najbolje, da jo vsi, ki bi želeli kakšen izdelek ali delavnico, pokličejo na 041 328 298. Ob redni službi in popoldanskem hobiju, ji namreč zmanjkuje časa za posodabljanje spletne trgovinice. “Ampak tudi to še pride na vrsto.”