evropsko prvenstvo

Nika, sicer uspešna judoistka, je svojo športno pot začela s treningom gimnastike, a tu hitro odnehala. “Rekli so mi, da so moja ramena preveč toga za gimnastiko.” Takrat je obiskovala osnovno šolo Toneta Okrogarja v Zagorju, kjer se je prvič srečala z judom, ki je nanjo naredil res izjemen vtis. In ker je bila njena mama gimnastičarka, se spominja Nika, na začetku nad njenim treningom juda ni bila navdušena. “Najprej jo je seveda skoraj kap, potem pa me je, seveda, podprla.”

Mama je tako postala tudi njena največja opora. “Po dvakrat na dan me je vozila iz Kisovca v Celje na treninge, ob tem pa hodila v službo v Ljubljani. Zame je naredila res veliko, zato ji to sedaj poskušam povrniti z res izjemnimi rezultati.” 

Nihče ne vidi odrekanja, ampak samo rezultat

19-letna Kisovčanka zdaj s svojimi rezultati naravnost navdušuje. Letos je na evropskem pokalu v Bosni posegla po zlatu in stopila na najvišjo stopničko v svoji kategoriji. “To pa zahteva predanost, vztrajnost, in vsakodnevno odrekanje,” je poudarila Nika. A zanjo je judo način življenja. “Nauči te spoštovanja nasprotnika, ne glede na zmago ali poraz, pa tudi pospravljanja, poslušnosti”. 

Samo najvišje je dovolj visoko

Pri tem pa je mlada judoistka, ki trenutno živi v Celju, poleg spoštovanja poudarila še eno pomembno vrednoto tega športa – disciplino. “Te sem se naučila prav v tem mestu, kjer živim sama in se tako učim skrbeti sama zase in na prvo mesto postavljati prave vrednote.”

Tedne torej Nika preživlja v Celju, kjer je letos zaključila tretji letnik Srednje ekonomske šole, smer tehnik varovanja. Pred poukom, pa tudi po njem, pa svoj čas posveča treningom v klubu Sankaku v Celju, od koder so izšle že mnoge prvakinje, tudi olimpijske: “Urška Žolnir in Tina Trstenjak sta moji veliki vzornici, saj tudi jaz želim nekoč tekmovati v svetovnem merilu, samo najvišje je zame dovolj visoko”.

Pri športu se je treba znati pobrati

Nika ni edina športnica v družini, ima namreč tudi mlajšo sestro, ki v Zagorju trenira rokomet. In ker je športu predana tudi sama, dobro ve, kako pomembna je podpora. “Poskušam jo spodbujati, kolikor je le mogoče. Če mi urnik dopušča, tudi hodim na njene tekme”.

Mladim, ki se podajajo na profesionalno športno pot, Nika polaga na srce: “Je treba najprej pasti in se pobrati, ne smeš obupati ob prvem padcu”. To ve tudi njena soborka Leila Mazouzi, s katero sta usklajeni ne le na treningih, ampak tudi zunaj telovadnice. “Veva, kako si pomagati, kadar je težko”, poznata pa tudi slog borbe ter močne in šibke točke druga druge. Ko se borita in mečeta na tla, se telovadnica kot pravita strese. A vse to je del poti do izjemnih rezultatov. “Po treningih me bolijo le mišice, a je to zame že nekaj normalnega. Kot športnik se s tem navadiš živeti.”

Sorodno:

Nika Tomc: Še ena Zagorjanka, ki si je letos priborila zlato