Red mora biti
Mirko Dolinšek je zagovornik zmernega in urejenega življenja. »Vse je moralo biti časovno usklajeno. Jedli smo zdravo hrano, z veliko zelenjave, obroki so morali biti točno na mizi, kosilu je vedno sledilo pol ure počitka. Nič pregreh, nič cigaret, le dva deci vina za zdravje po kosilu ali večerji,« je Mirkov recept za dolgo življenje na kratko strnila njegova edina hčerka Dragi Kobilšek, ki je v smehu priznala, da so ga zaradi njegove želje po redu doma klicali kar ‘direktor’.
Mirko se je rodil v Završah na Dobovcu, doma je bilo 8 otrok, in tudi njegov brat Albin je uspel dočakati 100 rojstni dan. Zaposlen je bil v trboveljski cementarni, kjer je kot žgalec pri Kruppovi rotacijski peči delal vse do upokojitve leta 1974. Bil je zagrizen delavec, ki je rad delal na zemlji in pomagal tudi bratu Albinu na domačiji v Završah. Posebnih hobijev pa ni imel. Zdravje mu sicer ni vedno najbolje služilo, tudi zaradi posledic vojnih ran, ki jih je kot partizan prejel v 2. svetovni vojni. Težko je hodil. Kljub temu je v službo vsak dan 40 minut pešačil iz Bevškega.
Pokrovitelj rubrike INTERVJU:
Najlepša leta življenja
Najlepša leta življenja sta s 17 let mlajšo ženo Danijelo, ki je bila gospodinja, preživela po njegovi upokojitvi. Le žena je bila tista, ki je imela vozniški izpit za avto, in rada sta se vozila naokoli, uživala sta povsod, na morju, na izletih, v zdraviliščih. To je bilo pravo upokojensko življenje.
Mirko je šest let po ženini smrti še živel sam v hiši v Bevškem. Družbo mu je delala papiga nimfa, z njo sta bila prava prijatelja, navajena je bila, da mu sedi na rami. Poginila je od žalosti, kmalu po tistem, ko se je leta 2007 preselil v Dom upokojencev Franca Salamona v Trbovljah.
99 let se ni žogal, zdaj pa…
Mirko ima dve vnukinji in pet pravnukov, ki se jih vedno razveseli. Kadar ga peljejo v dolino, ga vedno zanima, kaj je novega, kakšne so spremembe v Trbovljah, zelo ga je zanimalo, ko so gradili krožišče. Žalosti pa ga, in kar ne more verjeti, da cementarna, v kateri je preživel vsa delovna leta, zdaj ne obratuje več.
Pred 6 leti je po zlomu stegnenice ostal brez noge in pristal na invalidskem vozičku. Zdaj se najbolj razveseli, ko so na vrsti razgibalne vaje z žogo. 99 let se ni žogal, zdaj pa je žoga tista, ki mu najbolj popestri dan. Z življenjem v domu, pravi, je zelo zadovoljen, saj se tu, tako kot mu je všeč, držijo reda.
