Po več kot uspešnem praznovanju dveh desetletjih, se zdi da je minilo le kakšno leto in Orleki že praznujejo 30 let glasbenega ustvarjanja.
V vsem tem obdobju se je zasedba nekoliko menjala, Mitja Tori – glasbenik, podjetnik, pa je že od samega začetka tudi njihov manager. Orleki so skupaj prepotovali svet, posneli več kot 20 videospotov, v svojem repertoarju beležijo preko 80 komadov in ob praznovanju dveh desetletij ustvarjanja obletnici so izdali tudi knjigo ter videospot Anduht, ki zajema njihova glasbena potovanja.
»Radi gremo na teren, nikoli nam ni žal poti« pravi soustanovitelj Orlekov.
Pred kratkim so izdali novo pesem Kranjski Janez, ki je namenjena Sloveniji. V zgodbi in videu se prepletajo obrazi velikih športnikov, umetnikov, izumiteljev, turistične znamenitost, zgodovina Slovencev tako in drugače. Stanje duha Slovencev je malo zašlo, pravi Tori in duh osamosvojitve je splaval.
Ideja, ki bi jo radi uresničili v kratkem je posneti dokumentarni film. V teh letih se je nabralo toliko materiala, toliko zgodb, da bi bilo res škoda, da tega ne bi ovekovečili še na filmskem platnu. Ob dvajsetletnici knjiga, zdaj, pravi Tori, je čas za dokumentarec.
Letos bodo nastopali predvsem v Sloveniji, nam zaupa. Vsekakor bodo svojo tridesetko obeležili tudi v vseh zasavskih mestih, na katerih festivalih in dogodkih pa še ne povedo na glas, saj so le ti še v dogovarjanju. Igrajo se z idejo, da bi nastopili na zasavskem Triglavu, nam prišepne. Vsekakor pa bodo na Lentu, v Kino Šiška, Pivo in cvetje, Kamfest in še mnogi drugi nastopi jih čakajo letos, ko tujine nimajo v planu.
Najbolj popularna – Adijo knapi in Na Kum!
Če se ozrem nazaj, pripoveduje naš sogovornik, sta najbolj popularna komada Adijo knapi in Na Kum, tudi Perkmandeljca ni za prezreti. Je pa vsako obdobje prineslo neko svojo publiko, s svojim glasbenim okusom. Opažajo tudi, da se različni komadi, na različnih delih sveta obnesejo povsem drugače. Punca s Šohta je v Ameriki naredila pravi bum, se spominja Tori.
Z bratom Juretom sta še kot »mulca« idejo o skupini skupaj z Ivom Vidergarjem in nato še Vladom Poredošem udejanjila. Začetek Orlekov štejejo leto 1989, ko so naredili prve demo posnetke na radiu. »V par letih smo postali popularni« in njihovi čisto prvi hiti se igrajo še danes. Kar velika glasbena skupina, ki šteje 9 članov je poleg dobre glasbe tudi »šov«. Vsak komad ima svoje svetlobne dodatke, svoje efekte, oblačila, dodatke in sceno. In niti slučajno ni mačji kašelj 9 ljudi opremljati z vsem, kar »naumijo«. »Jaz sem nekako najbolj prizemljen« nadaljuje Tori, saj je kot podjetnik in vodja skupine vedno primoran razmišljati, kako bodo vse ideje, ki jih imajo sploh realizirane. Zaradi takšnega števila članov in instrumentov potrebujejo dovolj velik oder, zahtevno ozvočenje in vso tehniko, ki se temu pritiče.
In se naš sogovornik spomni svojih študentskih časov, ko je po Mariboru tekal od ene radijske postaje do druge, v avto pa ves čas vozil »beta kasete« z videospoti in iskal priložnost, kje bi jih lahko zavrteli. »Takrat je bilo vse drugače«, se spominja. »Pomembna je bila kvaliteta in zadnjo besedo je imel glasbeni urednik«. Teh je danes vse manj, njihova beseda pa prav tako šteje vse manj.
Seveda so bili vzponi in padci tudi pri Orlekih. Bolezni, odhajanje članov, usklajevanja s službo, sprememba publike in ustvarjalske krize. A po vsakem padcu, pride vzpon in Orleki v vsej svoji vnemi nadaljujejo.
Najboljši koncert?
Prvi vikend v juliju, bil je petek, leta 1998 – Rudolstat. Del teh posnetkov je tudi na spotu Fešta. To so bila leta, ko v Sloveniji nismo bili v vzponu, na severu pa so nas nosili po rokah. To je bil naš 2. koncert v tujini, največji nemški etno festival, kjer se obrne v nekaj dneh 10.000 ljudi, trije veliki odri še šest manjših. Igrali smo na velikem odru, na grajskem dvorišču. Ko smo začeli so ljudje oživeli, začeli so nositi stran klopce, migati, noreti. In potem je bila taka norija na celotnem prizorišču, da smo »požrli« toliko nekega prahu. Zdelo sem nam je, da je okoli 4000 ljudi, potem pa nam je organizator sporočil, da so za naš koncert prodali preko 10.000 vstopnic. Tega se gotovo vsi dobro spomnimo.
Plan za naprej?
Težko je delati plane. Na začetku ni bilo važno, kakšni smo prišli na oder ali smo bili v »papučah«, da smo se že sami med seboj zgražali, kaj so si šele ljudje mislili, a to je uspevalo, ljudje so noreli, ni jih motilo. Sedaj so drugačni časi in je imidž in delovanje luči sila pomembno. Trenutno smo osredotočeni na obletnico, zagotovo pa bomo ustvarjali še naprej.
