KOLUMNA
Časa imam dovolj in sem si rekla, zakaj pa ne. Trboveljčanka, priseljenih staršev in trenutno z odvečnim časom. Rada sem z ljudmi, poleg tega pa svoje misli in čustva izražam tudi s pisanjem.
Moje prvo pisanje bo sovpadalo s pomladjo in čiščenjem. Teden dni nazaj sem na mail prejela poziv na vsestransko akcijo čiščenja Trbovelj. Zadnje čase sploh opažam, kako se ljudje v Zasavju povezujejo v neko celoto. Pa ne samo istomisleči, temveč vsi, ki potrebujejo pomoč in ko lahko, na podoben način vračajo usluge. Spremljam tudi motiviranost mnogih,ki potem prenašajo dela, besede, akcije še na ostale.
Strne se skupina in strnejo se glave, roke se prepletajo, ramena se dotikajo. Svet virtualnega nas čedalje bolj grabi in odtujuje. Ravno zato so te pristne akcije nasploh dobrodošle. Kot nekdaj, če se kdo še spomni… vzajemna pomoč sokrajanom. Ker nas brezposelnost čedalje bolj potiska na sam rob obupa in preživetja se v nemoči združujemo. Meni osebno to pomeni veliko. Imena in obrisi postanejo resnični, pogovori stečejo, izmenjujejo se zgodbe, rojevajo se nove …boljše in trdnejše. Nekdaj motna slika postane spet bistra. Zaprašenost odpihne in staro postaja trdni temelj novemu. Naš kraj – ne samo, da bo čist, kar je sicer nujno potrebno, saj vemo, da smo kotlina, ki po nekdaj izročilih služijo za odlaganje – temveč bo tudi še bolj povezan, trdnejši. Zgodovina Trbovelj jasno priča o rdečih revirjih, borba nam je v genih, tudi priseljenim Trboveljčanom, saj delimo iste usode, isti kraj in kulturo.
Ne bomo očistili samo ceste, travnika, poslopja. Ne bomo samo osvežili stare ograje, ampak bomo s tem očistili in osvobodili tudi nas same. Delo združuje, krepi um in motivira. Zmoremo. Trbovlje je mesto borcev. Imena se zapisujejo in stojijo ponosno kot skala, ki jo je nemogoče prestaviti.
Upam samo, da nas tovrstna akcija ne združi samo 18. aprila, ampak vsak dan.
Avtor: Enesa Marković
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
