Ste se že kdaj vprašali kam na tako lep in sončen dan? Na morje, vikend ali v gore? Sem 19-letna Hrastničanka in moj odgovor je pogosto enak: zasavski hribi. Pa naj še kdo reče, da je mladina vedno pred računalniškimi ekrani ali telefonom. Tudi mladi se še kako z veseljem obujemo v teniske in zagrizemo v hrib.
V Zasavju imamo kar nekaj lepih gora, meni najljubši Kal. In sem šla.
Na sveže in sončno sobotno jutro, takrat, ko še skoraj vsi spijo, sem se ekspedirala v hribe. Vzela sem nahrbtnik z malico in nekaj vode, zavihala rokave in šla. Ubrala sem pot proti Kalu, ki je najbližje mojemu domu in ni preveč zahtevna. Če se odločite za pot, ki sem jo izbrala, se boste na Kal odpravili iz Dola pri Hrastniku. Za vzpon sem porabila približno uro in pol, čas pa se razlikuje od hitrosti hoje. To je lažja pot do cilja in tudi prijetnejša, kajti steza iz Hrastnika je mnogo bolj strma in daljša.
Parkirišče ob Rajski dolini tik pod vrhom
Če niste domačin in okoliških krajev ne poznate tako dobro, se lahko pripeljete tudi z avtomobilom. Parkirate lahko na parkirišču Rajska dolina, ki se nahaja pri smučišču, za tunelom in nato še približno 15 do 20 minut peš do cilja – Koče na Kalu.
Izbira poti od parkirišča po cesti je hkrati primerna za družine z majhnimi otroci, ker je pot ves čas po asfaltiranem cestišču.
Čeprav ne v ravno najboljši kondiciji pa sem sama šla peš vse od Dola. Po poti do vrha je veliko mest, kjer lahko spočijete noge. Najraje se ustavim na gozdnih jasah in se nadiham svežega zraka.
Osvežitev pri vodnem izviru na Blatah
Seveda, vročina dela svoje in sem se uštela pri količini vode za na pot, zato sem se ob poti ustavila pri izviru vode na Blatah. Voda tam je tako ledeno sveža, da jo mora poskusiti prav vsak. Hladna voda mi je dala energijo za naprej. Pred mano je bila še kakšna ura hoje.
Tisti, ki ste pravi pustolovci in imate raje hojo po naravi, se lahko odločite za stezo skozi gozd, drugi pa izberete klasično pot po asfaltiranem cestišču. Po gozdni stezi vsake toliko pričakujte kakšen strm klanec in kamenje, ta pa naj vas ne ovira, saj je steza pregledna in prav prijetna.
Na cilju me je pričakala planinska koča, kjer sem vrgla noge v zrak in popila jutranjo kavico. Na travniku pred kočo sem pogrnila odejo in uživala v tišini, ki obdaja planino.
Pa čeprav zgodnja, nisem bila na hrastniškem vrhu edina. Prišla je tudi družina z majhnimi otroki, ki so seveda brez pomislekov napadli različna igrala, ki so postavljena le lučaj od koče.
Sobotno jutro ovito v čudovito zasavsko naravo
Popolno sobotno jutro se je zaključilo tako, da sem pospravila svoje stvari in jo mahnila v dolino. In naj povem – da je dol vedno lažje kot gor:) Čeprav se včasih težko spravim na tak pohod, pa mi razgledi ob poti vse poplačajo. Ker sem že kot mala deklica skoraj vsak vikend hodila v hribe in rada opazovala naravo, ni bilo zdaj nič drugače.
Slovenija je že sama po sebi edinstvena, njena narava pa še toliko bolj. A se mi zdi, da nič ne preseže zasavske. Premalo ljudi se zaveda, da je tudi Zasavje lepo, še posebej, če ga lahko pogledamo s ptičje perspektive.
