Legenda slovenskega karateja, Bojan »Luc« Pižmoht se je s karatejem seznanil, ko je bil kot član Jugoslovanske vojske stacioniran v Alžiriji. Po vrnitvi v domovino se je pridružil slovenskim karateistom v karate klubu Celje na Polulah, kasneje pa je ustanovil lasten karate klub v Hrastniku in se z njim včlanil v karate organizacijo Budokai, ki je takrat imela sedež v Zagrebu. Na tekmah lige Budokai, v katerih je takrat nastopalo 32 klubov iz Slovenije, Hrvaške in Bosne, je že v sezoni 1972 osvojil 1. mesto. Do leta 1982 se na tekmah v ligi ni nikoli uvrstil slabše od šestega mesta. Leta 1976 je postal prvak v borbah in katah, ob tem pa je v svoji kategoriji osvojil še več drugih mest. Mojstrstvo je pokazal v kategoriji »simultanke«, kjer je bil nepremagljiv med leti 1973 in 1982.
Bojan Viktor Pižmoht kljub letom še vedno poučuje, sam pravi, da bolj pomaga kot mentor in obžaluje, ker ni več tako gibljiv, kot je bil v mlajših letih. Karate klub Hrastnik, ki ga je osnoval, je eden redkih ali celo edini v Sloveniji, ki za svoje člane krije vse stroške. Tako posameznikom v vodstvu kluba ne ostane ničesar, razen zadovoljstva. Pravi entuziasti!
Bojan pripoveduje: »Po poreklu nisem Hrastničan, to sem postal, ko sem se kot 20-letnik zaposlil v hrastniški Steklarni. Pred tem sem živel najprej na Ptuju in v Zalogu pri Ljubljani. Po vrnitvi na Ptuj sem se vpisal na Steklarsko šolo v Rogaški Slatini in se po končani šoli preselil v Hrastnik.«
Med brskanjem po spominih, naletiva tudi na najhujšega. Ko je kot 5, 6 letni otrok videl najhujše vojne zločine. “Ko smo še živeli v Zalogu, sva se z bratrancem igrala. Naenkrat pa sva postala priča grozljivemu pokolu Nemcev, ki so se lotili polnega tovornjaka žensk.” Otroka sta zbežala in se skrila. Niti domov nista upala. Našli so ju šele po dveh dneh, ko so že aktivirali iskalno akcijo s psi. “Še danes me preganjajo prizori in nočne more,” pove Bojan, ki ga je dogodek zaznamoval za celo življenje.
Ne vem česa v življenju nisem poskusil!
“Vedno sem bil v središču dogajanj, dobro sem plaval, bil orodni telovadec, poskusil tudi atletiko.” Z borilnimi veščinami se je srečal, ko se je pojavil ju jitsu. “Zanimivo je, da sem moral zaprositi na policiji za dovoljenje, da lahko treniram. Ne vem česa v življenju nisem poskusil! Pri dvanajstih letih sem sestrično spremljal na balet, pa so še mene vključili. Tudi klarinet sem igral. Čeprav sem bil bolj lahek, sem bil fizično zelo močan, saj sem že z devetimi leti začel trdo delati, zato mi nobena stvar ni bila težka.”
Biti od drugod, ni bilo tako lahko
»V tistih časih ni bilo lahko biti nekdo, ki prihaja od drugod. Imel sem težave, ko sem v Hrastniku iskal prostor za trening,« pripoveduje LUC, »Ker nisem domačin, so bila kar nekaj časa vrata zame povsod zaprta, tako je bilo tudi v godbi. Na veliko boljši odnos sem naletel v Zagorju, kjer sem treniral njihove karateiste in me za to mesto vežejo lepi spomini.«
In zakaj niste ostali v Zagorju?
»Bil sem nekaj let, pa sem prekinil zaradi prevoza. Avtomobila nisem imel, koristil sem javni prevoz, veliko sem tudi prehodil peš in je postalo preveč naporno, služba v Steklarni in trening v Zagorju.«
Veliko spominov imate tudi na čas, ko ste služili vojsko?
»Moram reči, da sem bil vedno malce upornika, kar je še posebno prišlo do izraza v vojski, ki sem jo služil v mornarici. Še posebno sem bil znan po tem, da sem zahteval komando v slovenskem jeziku. Na to obdobje me veže obilo spominov, nekateri so prav zabavni, nekateri pa resni, kot takrat, ko sem poškodoval nogo. Pel sem tudi v vojaškem pevskem zboru in z njim gostoval v Sevastopolu v tedanji SSSR. V tem času je bila tam tudi Tereza Kesovija, ki je bila med Rusi zelo popularna. Bilo je veliko zabave, celo twist je bil na sporedu.«
Takrat ste tudi malo bolj podrobno spoznali karate?
»V Alžiriji sem rad zahajal v mesto in opazil sem, da imajo kar nekaj karate klubov. V enem od njih sem nekajkrat treniral. To je bil nekako moj začetek.«
Luc, kakor mu pravijo, zna prijeme, ki pomagajo pri nekaterih nezgodah. Dobro pozna človeško telo. Kitajci pravijo, če hočeš nekoga pretepsti, ga moraš znati tudi pozdraviti! To pomeni, da moraš v kritičnih trenutkih znati ukrepati. Velikokrat je treba le sprostiti določene mišice.
Kaj pa danes, ste v teh letih še vedno gibčni?
»Ni tako kot takrat, ko sem bil mlajši, vendar se ne dam. Saj veste, letom primerno. Pomagam pri treningu karateja v Celju in Hrastniku. Telovadim vsak dan, vsaj dve uri in pol. Tudi zdravje mi je že zagodlo. Na treningih še vedno poudarjam, kako pomembno je zagrevanje, pri meni traja vsaj petdeset minut. Začnemo od spodaj navzdol, da pripravimo najprej noge, ki nosijo našo težo, torej stopala pa gležnji … tako učence zavarujem, da je telo pripravljeno za nove napore brez posledic.«
Kakšni so danes mladi, so fizično dobro pripravljeni?
»Preveč sedijo, motorika je slaba. Starši bi morali vestno spremljati treninge in napredek otrok, tako da otrok ve, da je pomembno to, kar počne.
Zavedati se morajo, da otrok ne more kar takoj postati šampion, mnogi imajo o tem napačno sliko, ki jo dobijo ob gledanju filmov. V klubih se trudimo, da otroke dobro treniramo, vse ostalo je v rokah staršev in kakšen odnos imajo do treninga in športa na splošno.«
Bojan ima tri sinove, dva sta šla po očetovih športnih stopinjah, eden je tudi zelo uspešen. Izjema pa ni niti žena, ki je kot dekle veliko hodila na njegove treninge.
Prejemnik letošnjega hrastniškega srebrnega občinskega priznanja Bojan Viktor Luc Pižmoht pa si želi le zdravja. Takole pravi: »Ne bojim se smrti, bojim se življenja z bolečino.«
