Kaj ste počeli, ko ste bili stari 4 leta? In kaj, ko ste hodili v sedmi razred osnovne šole? Maks je sedel na motokros in glede na pripovedovanje, iskren smeh in iskrice v očeh, je bila to ljubezen na prvi pogled, ki traja še danes.
Kdo je Maks Mausser? Dvanajstletnik, ki hodi v sedmi razred Osnovne šole Tončke Čeč Trbovlje. Že od svojega četrtega leta se ukvarja se z motokrosom. Prvo tekmo je odvozil pri šestih letih in bil drugi!
Je lanskoletni državni prvak v motokrosu. Letošnjo zimo je prevozil vse proge na Madžarskem in v Italiji. Sicer pa trenira tudi na trboveljski motokros progi na AMD-ju. Njegov najhitrejši čas na tej progi je 2:12, le najboljši jo prevozijo v dveh minutah. V svoji kategoriji je že prvi, najboljšim v najmočnejši kategoriji pa je tik za petami.
___________________________________________________________________________
Tvoj hobi je dokaj nenavaden. Kako si prišel v stik z motokrosom?
Ko sem bil še majhen me je nad športom motokrosa navdušil oči. Pri treh letih in pol sem se prvič usedel na motor. Mami je sedela zadaj, jaz spredaj. Pri štirih letih sem se že vozil sam, z manjšim motorjem. Sedaj pa motorji rastejo skupaj z menoj.
Kaj ti je pri motokrosu najbolj všeč?
Ko sem začel voziti, je bila to moja najljubša stvar na svetu. Še danes je. Kadar moram delati kaj drugega, ali pa je slabo vreme, pogrešam motor. Ne morem brez tega. Nekaj adrenalinskega je v tem. Tudi za to se poleg motorja najraje vozim s kolesom.
Na tekmi pa je najboljši občutek, ko veš, da si progo odpeljal tako kot je treba, po svojih najboljših močeh. Takrat sem zadovoljen.
Ob vseh zavitih progah, atraktivnih skokih in visoki hitrosti verjetno kaj hitro pride do poškodb.
Res je, motokros je nevaren šport, padcev je veliko. Jaz na srečo še
nisem imel kakšne hujše poškodbe. Leta 2012 sem na tekmovanju v Avstriji padel in se poškodoval – na roki sem imel hud hematom. To je bila moja edina poškodba. Modrice po drugi strani pa so klasičen del motokrosa.
Nekaj zanimivosti o motokrosu:
1) Obvezna oprema so ščitniki za kolena in za trup, t.i. želva, čelada, očala, dres in posebne hlače ter škornji.
2) Tekmovalna sezona se začne marca, konča se oktobra.
3) V Maksovi starostni skupini do 14 let fantje vozijo motorje do 85 ccm. Čez dve leti bo zdajšnji motor zamenjal za 125 ccm. Tekom sezone Maksa spremljajo povprečno trije motorji. Kakovosten motor pripomore k rezultatom.
Kako in kje potekajo tvoji treningi?
V Sloveniji nimamo takšnih prog in takšnih razmer za treninge kot v tujini. Največ treniram v Trbovljah, na progi nad AMDjam in pa v Šentvidu pri Stični ter v Orehovi vas pri Mariboru. Trenirati moraš veliko, sicer ni rezultatov, tako kot pri vsakem športu. Trening traja najmanj toliko kot traja tekma, vztrajam še malo dlje, da potem na tekmi lažje zdržim.
Veliko je treba delati na fizični kondiciji, v Trbovljah temu rečemo suhi trening. Moj fizični trener je Marjan Knaus, ki je hkrati tudi moj razrednik. Če tega ne bi delal, ne bi bilo takšnih rezultatov. Treniram v fitnesu, vaje delam s TRX trakovi. To je obvezen del treninga pri motokrosu. Nabiraš si moč. Tako preprečiš, da bi se vsak padec končal z zlomom kosti. Moj trener je znova moj oče, v ekipi imamo tudi avtomehanika.
Kako bi primerjal motokros v Sloveniji in v tujini?
Konkurenca v tujini je večja, več je treba delati za primerljive rezultate. V Sloveniji ni takšnega pritiska nate, ker ni tako težko kot v svetovnem merilu. Seveda so tudi v Sloveniji zelo dobri motokrosisti, a tujina kroji vrh motokrosa.
Opazna razlika je tudi pri sami izvedbi tekme. V tujini tekme potekajo po principu 20 minut vožnje plus dva dodatna kroga, v Sloveniji in na slabših prvenstvih pa je tekma nekoliko krajša – 15 minut in dva kroga.
Dober rezultat je odvisen tudi od dobrega štarta.
V letošnji sezoni si se udeležil tako svetovnega kot tudi evropskega prvenstva. Kakšni so pogoji za udeležbo na SP v tvoji kategoriji?
Svetovno prvenstvo je bilo v Španiji blizu Madrida. Na svetovno prvenstvo se prijaviš, pogoj je določena starost. Glede na mojo starost sem dosegel lep rezultat. Bil sem šestindvajseti. Na finalu evropskega prvenstva v Latviji sem bil skupno osemnajsti. Na prvenstvu »ADAC« je več tekem. V zaključku sem bil prav tako šestindvajseti, ampak nisem vozil na vseh tekmah, ampak zgolj na dveh od šestih, ker so se te tekme pokrivale z drugimi. V letošnji sezoni sem opazil, da imam boljši občutek za progo v drugih vožnjah, bolje jih odpeljem. Pa še to – dober rezultat je odvisen tudi od dobrega štarta.
Lansko leto si bil državni prvak v motokrosu. Kakšni so cilji letos?
Trenutno sem vodilni v državnem slovenskem prvenstvu, do konca imamo še eno tekmo. Upam, da bom ostal vodilni do zaključka in ponovil lanskoletni dosežek. To bo tudi zadnja tekma letos, mogoče se bom udeležil še kakšne močne tekme v tujini. Želim si biti tako dober kot moj vzornik, Tim Gajser, najboljši v MX2. To je prvi cilj. Ko ga bom dosegel, grem naprej. Kam, bomo videli takrat.
Kako na tvoj hobi in tvoje uspehe gledajo domači in kako tvojo občasno odsotnost sprejme šola?
Vsi so zadovoljni z mano in se veselijo mojih uspehov skupaj z mano ter hodijo po tekmah v Sloveniji navijat zame. Le mami, babico in mamo skrbi zame, ampak gre, vedno na bolje. Prav tako me starši, poleg nekaj sponzorjev, ki sem jim iz srca zahvaljujem, finančno podpirajo. Brez konkretne finančne podpore ne bi mogel tekmovati.
V šoli se razumem z vsemi učitelji. Če imam kakšno tekmo in pridem pozno domov, naredim, kar je treba, zamujeno snov nadoknadim. Kakšen petek grem prej od pouka in v ponedeljek prvo polovico dneva zamudim – to se največkrat zgodi pozimi, ko grem trenirat v tujino.
Hitrost je “fajna”!
Že skoraj deset let voziš motor, izpit za avto pa boš lahko pridobil šele čez šest let. Te vožnja avtomobila sploh mika ali se ti zdi bolj dolgočasna?
Ne, ne zdi se mi dolgočasno. Komaj že čakam izpit za avto! Rad bi sam vozil avto, tudi to je vrsta adrenalinskega športa. Hitrost je “fajna”!
Foto: Facebook stran Maks Mausser #173, ZON.si
