Z avtobusom in še enim osebnim avtom smo se odpeljali mimo Trojan, proti Šentgotardu in naprej proti Prvinam. Parkirali smo na parkirišču novega hotela, ki pa je bil na žalost zaprt. Vreme je bilo na naše veliko veselje prelepo, temu primerno pa tudi vzdušje med pohodniki.
Začetek hoje je vedno težak, nato pa ponavadi kar gre. Gozdne poti so se zdele širše, kot pred tremi leti, ko smo že prehodili to pot. Četrt ure pred planinskim domom je postavljena lesena klop na razglednem mestu, usmerjenem proti vasici Čemšenik, v ozadju s pogledom proti Kumu. Morali smo se ustaviti in občudovati videno. Res lepo.
Po prihodu v kočo na vrhu Čemšeniške planine nam ni zadišala le kava, temveč tudi sveže pečen jabolčni zavitek, tako da smo pospravili vsega. Ob steni planinske koče, kjer je bilo najtopleje, smo se sončili in uživali v lepem vremenu. Nekateri so se podali še proti dvajset minut oddaljenem vrhu. Ob dogovorjeni uri smo se podali domov, izbrali smo cesto čez Čemšenik.
Na poti domov smo se dogovorili, da se naslednjič odpravimo na Veliko planino. V primeru lepega vremena bo izlet predvidoma 29. junija.
Antonija Zupančič
