Ko je v hrastniškem domu starejših virus vse obrnil na glavo in, ko sem skozi oči novinarja spremljala osamljene starostnike, ki se niso smeli sprehoditi niti pred domom, kaj šele objeti svoje najbližje …sem začela razmišljati: “Desetletja so delali, skrbeli za družbo, da nam je danes lahko tako lepo. Zdaj pa so zaprti med štirimi stenami, odrinjeni od sveta. Grozno!”
Tako otroci kot starostniki komaj čakajo na paket pisem
Tudi sama sem pred časom imela v domu staro mamo. Recimo sreča, da še pred korona stanjem, saj si ne predstavljam, da je ne bi obiskali, se objeli …Hudo je svojcem, še bolj težko pa nemočnim starostnikom. Se sploh ni mogoče postaviti v njihovo kožo!
In, ker sem človek akcije, sem vzela list papirja si pripravila oporne točke moje ideje, v kateri bi otroci pisali pisma starostnikom, predvsem tistim, ki imajo slabšo socialno mrežo. Ob tem pa bi spodbujali pisanje ter dosegli efekt pričakovanja. Se mi včasih zdi, da tega sploh več ni. Se še spomnite, ko so šli prijatelji na morje in ste čakali na razglednice? Pa kako smo na teletekstu poiskali naslove in si pisali z otroci iz vse Slovenije …Če ne veste, kaj je teletekst, potem ste še mladi in o tem vprašajte starše:)
Nekoč ste vi za nas, zdaj bomo mi za vas
Nastal je projekt Nekoč ste vi za nas, zdaj bomo mi za vas. Zavedam se, da nismo odkrivali tople vode. Smo pa polepšali dneve marsikomu, in še več teh bo. In prav je, da starejše generacije ne odmaknemo na rob družbe, temveč jim izkažemo hvaležnost. Pa saj so nekateri živeli še v času vojne in se borili za nas!
Postali so že pravi prijatelji
Gre za povezovanje starejše in mlajše generacije preko pisem, na roke napisanih pisem. Kar je danes seveda redkost. Poiskala sem nekaj otrok, ki so se takoj odzvali in pripravili prva pisma za Angelo, Dragi, Lada in Marijo iz Doma starejših Hrastnik. Lahko trdim, da so sedaj postali že pravi prijatelji. Pošiljajo si fotografije, risbe, likovne izdelke … in si seveda pišejo, kar jim pride na pamet. Včasih o šolanju na daljavo, spet drugič o desetletja starih spominih iz otroštva …Tako eni in drugi komaj čakajo, kdaj bo prišel dan, ko bom prinesla paket pisem.
In nismo ostali le v Hrastniku. Svojo povezovalno pot smo odprli tudi v Trbovljah, kjer prostovoljci iz DPM Trbovlje skrbijo, da pošiljke tekoče potujejo od otrok do starostnikov in obratno, pisma pa med starostnike vestno razdeljuje Marija Sajovic v DUFS. Pred dnevi smo mrežo vzpostavili še v Zagorju s pomočjo OZRK Zagorje in še bomo nadaljevali.
Komaj čakajo dan, ko pride paket pisem
Sestrici Špela in Mojca iz Trbovelj vsak teden pripravita novo pošiljko. “Mami mi je predstavila idejo, za katero so ji povedali pri DPM-ju.” pravi Špela, ki si dopisuje z Nevenko. “Gospa mi je poleg pisma poslala tudi sliko svojega kužka. Komaj čaka, da bo situacija glede virusa kmalu boljša in da ne bodo zaprti” še pove in pojasni, da si pišeta o zdravju, Špela ji opiše svoj teden, tokrat ji bo k pismu dodala tudi fotografijo svojih živali.
Naji iz Trbovelj je v veselje, da si lahko dopisuje z gospod iz Doma starejših in želela bi si jo obiskati. “V tem obdobju, ko je korona, so starejši najbolj v stiski, ker so osamljeni, nihče jih ne sme obiskati in seveda dolgčas jim je. Starejši tudi težje prebolijo korono kot mlajši, ker imajo poslabšan imunski sistem. Zelo sem vesela, da lahko moji gospe delam družbo in hkrati upam, da bomo korono kmalu pregnali, da jo bom čim prej lahko obiskala.”
Benjamin iz Hrastnika si dopisuje z Angelo, ki sicer izredno slabo vidi in ji pisma pomaga prebrati delovna terapevtka Andreja Kurbus. Vseeno pa se potrudi in skrbno na roke napiše pisma, ki jih nato prejme četrtošolec. “Tvoje risbe bom dala na vidno mesto kot stenski okras v naši dnevni sobi, da bodo vsi videli tvoje risbe.” je zapisala 93-letnica in zaključila: “Zelo sem ti hvaležna za tvoja pisma, s tem si mi zelo polepšal dan.”
In potem spoznaš, kako malo je včasih treba, da pomagaš nekomu, mu polepšaš dan, popestriš življenje … Zasavci, a se da? Seveda!
Urednica portala ZON.si,
Neža Šabanovič Grmšek
Ob tem pa hvala za sodelovanje vsem otrokom, prostovoljcem in zaposlenim v domovih. Skupaj zmoremo!
