“Zadovoljstvo mi predstavlja, ko vidim, da se veselijo mojega obiska. Nekatere obiskujem tudi v Domu starejših. Včasih mi uspe spodbuditi mlajše v družini, da kaj postorijo. Sicer pa je več žensk, ki živijo same. Duševne stiske in osamljenost ne izbirajo spola,” pripoveduje Joži Umek, ki kot prostovoljka obiskuje starejše in jim dela družbo, priskoči na pomoč, kaj pospravi, kaj postori.
Joži Umek je prišla v Zasavje iz Medvod in pred enainpetdesetimi leti postala Hrastničanka. Službovala je v Sijaju in navkljub temu, da je delo bilo naporno, ga je z veseljem opravljala. Tudi potem, ko se je upokojila, je podjetju občasno priskočila na pomoč.
Z upokojitvijo je postala bolj aktivna v Društvu upokojencev Hrastnik, letos pa je petnajst let odkar je prostovoljka. Rada je med ljudmi, še posebno, ker prostovoljstvo ni strogo vezano za delovni čas, kar ji je na začetku ustrezalo tudi zato, da je lahko pazila na vnuka, ki živi s starši blizu Vrhnike. Za program Starejši za starejše se je treba dobro pripraviti, se izobraževati najprej na začetku, kasneje pa znanje dopolnjevati. Program med drugim vpliva na boljšo kakovost življenja starejših, medgeneracijsko sodelovanje ter preprečevanje socialne izključenosti.
Leta 2004 se je v Sloveniji začel izvajati še projekt Starejši za višjo kakovost življenja doma. Program je namenjen vsem starejšim od 69 let, ki živijo doma in ugotavljanju njihovih potreb po vseh vrstah pomoči na domu, da bi lahko čim dlje ostali v domačem okolju.
Večinoma poslušam, ljudje so željni druženja …
Joži se še spomni prvega obiska. Obiskala je ostareli par v soseščini, ker je tako želela prebiti led, kar je lažje z nekom, ki ga poznaš. Vsak začetek je težak, veliko je vprašanj, na katera je treba odgovoriti, kar pa ni enostavno.
“Različne življenjske zgodbe se prepletajo ob naših obiskih. Večinoma poslušam. Ljudje so željni druženja, čeprav se včasih še zavedajo ne. Pripovedujejo o svojem življenju, otrocih … Najprej pa seveda o boleznih. Včasih jim kaj svetujem, jih potolažim. Če je kdo slabe volje, ker misli, da so mlajši družinski člani nanj pozabili, povem, da ni tako. Danes so mladi v službah skoraj ves dan, zvečer pa jih čaka družina in številne obveznosti,” svoje “delo” za naš portal opiše prostovoljka iz Hrastnika.
Poseben izziv je tudi druženje z dementnimi, nam še predstavi. “Tudi za to je potrebno znanje. Včasih je neprijetno, ko se nekdo najprej lepo pogovarja, potem pa naenkrat vpraša kdo si in kaj počneš tam.”
Kolikor je ljudi, toliko je zgodb
Skrbita eden za drugega. Joži in njen življenjski sopotnik Marjan.
Po drugi strani so zgodbe tudi takšnih, že pošteno v letih, ki pa so še kako aktivni. “Sem obiskovala gospoda, ki je pri 95 letih še plel na vrtu ter obrezoval in obiral jabolka. Naredil si je majhen stolček-pručko, da je med pletjem lahko sedel. Dočakal je 102 leti. Ali pa gospod, ki se pri 94 letih odlično spozna na politiko in mi skoraj eno uro govori o tej temi. Pa gospa, ki ima preganjavico in povsod vidi vohune,” svoje izkušnje pove Umekova in doda: “Kolikor je ljudi, toliko je zgodb.”
Prostovoljstvo ne predvideva opravljanje domačih poslov, temveč druženje. “Pa vseeno, če je potrebno, obesim, ali poberem perilo, iz trgovine mimogrede kaj prinesem … Ko se mi zahvalijo, rada rečem, da se morajo tako zahvaliti tudi domačim in jim kdaj tudi povedati, da jih imajo radi. Prevečkrat so nekatere stvari kar samoumevne.”
Rada bere.
“Spomnim se prvih paketov pomoči, ki jih daje Rdeči križ. Včasih so bili ti paketi bolj bogati, kot so danes. Vsak je dobil dva: enega z mlekom in drugega z različnimi živili. Ko sem eni starejši gospe to prinesla, je zajokala: Zdaj bom pa zjutraj lahko pila belo kavo!” Joži Umek je v 15 letih prostovoljstva imela tudi kakšno slabo izkušnjo. Zavedati se je treba, da prihajaš v tujo hišo, pove, in včasih na tovrstne obiske negativno reagirajo sorodniki. Da smo ljudje različni si reče dobrosrčna Hrastničanka in si ne dovoli, da bi jo kar odgnali.
Joži, ko niste prostovoljka, kaj še radi počnete?
Uživam ob rednih srečanjih in druženju v DU Hrastnik. Zelo rada berem, in uživam v tem, da mi ni treba kmalu vstati.
V Trbovljah eno leto od brezplačnih prevozov, za katere poskrbijo prostovoljci
