29.4 C
Trbovlje
torek, 22. junija 2021
ZON.siAktualno"Jokale smo s pacienti, jokale smo s svojci"

“Jokale smo s pacienti, jokale smo s svojci”

Ponedeljek je bil pomemben dan za trboveljski covid oddelek. Ob 18. uri je bolnišnico namreč zapustil zadnji pacient in s tem se je oddelek zaprl. Zaključilo se je pomembno poglavje tudi za več deset trboveljskih zdravstvenih delavcev, ki so dneve in noči preživeli na covid oddelku. 

Od pojava koronavirusa so v SB Trbovlje sprejeli 340 covid pacientov, 105 jih ni več odšlo domov. V najbolj hudih časih so na oddelku umrli tudi trije, štirje pacienti na dan. Sestre covid oddelka pripovedujejo, kako so s strahom začele svoje delo. “Nismo vedeli, kaj je ta virus. Se bomo okužile, bolezen prinesle domov?”. Sčasoma je postalo lažje, saj so vzpostavili utečen sistem, pripoveduje Mateja Golouh Rotar, vodja oddelka. Povezali so se tako kot se sicer nikoli ne bi. “Smo se smejali, jokali in se tudi kregali. A ves čas smo ostali razumevajoči in skrbeli za paciente ter drug za drugega”.

Vsako pismo, vsaka malica – jim je vlila novih moči za delo. “Češ, nekdo misli tudi na nas” hvaležno povedo trboveljske sestre.

Situacija, v kateri so se znašli, je bila tudi preizkus posameznika. “Brez težav smo vsak dan hodile v službo. Lahko še tako utrujene in site vsega, smo z veseljem pomagale,” so odločne trboveljske sestre, ki oddelek vzpostavljajo v prvotno stanje.

Želele bi se zahvaliti vsem, ki so jim pošiljali dobrote, zahvale, sporočila …od gostincev – gostilne Ribnik, Dimnik, Martin, Hajer pa podjetja Medis, Demat, Moto kluba Hrastnik, Lionsev in Lidla pa prisrčnim osnovnošolcem iz OŠ Ivana Cankarja, ki so jim pošiljali risbice in vzpodbudne misli. Največje poplačilo za vse pa so bili pacienti, ki so oddelek zapustili na svojih nogah, pravijo v en glas. In, ko na ulici srečajo prebolevnika ali, če jih pride pozdraviti v bolnišnico …

“V vsem tem času smo bili kot ena velika družina. Tudi, ko je bilo najbolj hudo, smo bili povezani in enotni.”

Posebej naporno je bilo predvsem zaradi okornih oblek in vseh zaščit, ki so jih uporabljali za delo s pacienti. “Niti našega nasmeška pacienti niso videli. Pa smo jih – čeprav z dvojnimi rokavicami – božale, objele in jim z rokami nakazale pozitivne geste” pripovedujejo trboveljske junakinje, ki so vsak dan izumljale načine, da bi bolnikom olajšale bivanje.

“Rade smo prihajale v službo, saj smo vedele, da bo tega enkrat konec. In delo v zdravstvu ni le služba, je življenjsko poslanstvo. Dokler čutiš, veš, da si na pravem mestu” pove Rotarjeva s solzami v očeh, ko se spominja mnogih zgodb, ki se ji bodo za vedno vtisnile v spomin. Veliko je lepih zgodb, žal premnogo žalostnih. “Na oddelku je bil gospod, ki si je ves čas beležil vse v dnevnik. Kako smo se rokovali, kdaj sem mu prinesla malico. Ni vedel imen, prepoznal nas je po očeh” pove sedaj z nasmeškom, saj je gospod iz oddelka odkorakal – brez pomoči. Osebju na oddelku je bilo še toliko težje, saj so večino pacientov ali svojcev dobro poznali. Rotarjeva je skrbela tudi za upokojeni sodelavki iz bolnišnice. Pa jima niso uspeli pomagati. “So pripeljali na oddelek znanca, si ga pozdravil, morda kaj povedal …čez dve uri ga že ni bilo več”. Z intenzive je prišla le peščica, se danes spominjajo sestre, ki so prepričane, da po vsem tem, jih skoraj nič več ne preseneti. Priznajo pa tudi, da brez požrtvovalnih vzdrževalcev, kuharjev, čistilk in vsega ostalega osebja, ki jim nikoli ni bilo težko priskočiti na pomoč, nikakor ne bi zmogli.

Trboveljska bolnišnica se (še) ne zapira, vzpostavljen covid oddelek

- Oglaševanje -

Iz kategorije


Preberite tudi

Do novega patronažnega vozila z dražbo dresov zasavskih športnikov

Pri nakupu patronažnega vozila, ki ga Zdravstveni dom Zagorje nujno potrebuje, so se odločili za pomoč preko zbiranja denarja z licitacijo dresov vrhunskih zasavskih...