Igor Gošte je človek, s katerim se je užitek pogovarjati. Nobena tema zanj ni neznanka. Je velik intelektualec in poštenjak. Dedek in mož. Tisti, ki ga poznajo vedo, da je z vsem srcem predan delu, ki ga opravlja. Je tudi dober športnik, urednik ETV, pisatelj, dobitnik srebrnega občinskega priznanja in prejemnik Grumove plakete. V teh dneh je na police prišla že njegova sedma knjiga Otroci knapov. Z njim smo se pogovarjali predvsem o njegovih knjigah in pisanju.
Izdal si novo knjigo Otroci knapov. Zakaj ravno takšna tematika in kaj te je navdihnilo za pisanje?
Glede na to, da sem tudi sam otrok knapa, da sta bila tudi oba moja dedka knapa, potem se mi je zdelo prav, da tudi njim v spomin napišem, kakšno življenje smo imeli nekoč otroci, za katere so se trudili globoko v črnih in mokrih jamah. Že v prvem romanu Sledi korakov, ki je ravno tako avtobiografski, in tudi v drugem romanu Prebujanje, ki je delno izmišljen, nisem mogel mimo svojih rudarskih korenin. Ker takrat nisem vsega napisal, je bilo nekako logično, da še kaj o tem napišem v romanu Otroci knapov.
To ni tvoja edina knjiga.
Najprej mi je neka že umrla založba natisnila pesniško zbirko Svetla tema, potem sem v samozaložbi izdal knjigo pesmi, pravljic, humoresk, zgodb in aforizmov z naslovom Obara, sledila je skupna pesniška zbirka Ogovarjanje tišine, ki smo jo izdali zagorski pesniki, potem so pri Založbi VED izšli trije romani in vmes še slikanica Čebelje dogodivščine, v kateri so ilustracije delo hčerke Liljane Koban. Jezikovni pregled so opravili Mojca Grden, Anita Gošte in pri zadnji dr.Tomaž Petek.
Pišeš tudi za otroke. So te za otroške knjige navdihnili vnuki?
V samozaložbi sem lani izdal pravljice Čebelje dogodivščine bolj kot neko pozornost do mojih treh vnučkov, ki so jim v pravljici namenjene glavne vloge oziroma so liki iz pravljice prav oni.
Pravljica Čebelje dogodivščine so namenjene Igorjevim vnukom, ki v zgodbi nastopajo v glavnih vlogah.
Kaj sam najraje bereš?
Sam sem zelo raznovrstni bralec. V mladosti sem šel skozi vse slovenske avtorje, potem sem se zaljubil v dela Sofoklesa, Ajshila, prebral sem vse tragedije in komedije Shakespeareja, zelo blizu mi je Remarq, med našimi pisatelji pa še najbolj Drago Jančar.
Zadnja knjiga, ki si jo prebral?
Vedno berem tri ali štiri knjige hkrati. V zadnjem tednu sem prebral knjigo dr. Andreje Valič Zver Demos, potem roman Fotograf iz Auschwitza, Janševo, Tasičevo in Borštnarjevo 25 let pozneje, knjigo Mitje Duha Tek za življenjem in nagrajeno knjigo Romana Rozine Županski kandidat Gams. Vmes pa vnukom še kakšno pravljico.
Kdo izmed pisateljev ti je v navdih?
Navdih ravno ne, a Drago Jančar je zame slovenski pisateljski biser. Ravno tako zelo plodoviti in brani pisatelj, in meni ljubi, je tudi Ivan Sivec.
Kaj si prebiral v času odraščanja oz. kako se je tvoj literarni okus spreminjal skozi čas?
Moja prva prebrana knjiga, ki ni bila obvezno šolsko čtivo, ima naslov Emil in detektivi. Ob prebiranju te knjige sem imel zlatenico in dovolj časa za branje. Veliko sem prebiral tudi stripe in celo dr. romane. V puberteti sem odkril Konsalika, verjetno zato, ker ga je tudi mama rada prebirala. Šele kasneje vse ostale, ki sem jih prej omenil.
Koga izmed zasavskih književnikov najbolj ceniš?
Med pesniki Vlada Garantinija in Ceneta Vipotnika, med pisatelji Jožeta Sevljaka.
Poleg pisanja že več let, uspešno vodiš tudi lokalno televizijo. Lahko v kratkem pričakujemo tudi kakšno knjigo o novinarstvu ali politiki?
Sam sem odgovorni urednik že več kot deset let. Razmišljal sem že, da bi v eni knjigi zbral politične kolumne, ki sem jih napisal za tednik Demokracija, Zasavca in Družino. Se še nisem odločil. Verjetno pa bo nekoč dozorel čas, da bom napisal tudi kaj o svojem delu v novinarstvu.
Kdo izmed sogovornikov oz. ljudi s katerimi si sodeloval v karieri, se ti je najbolj vtisnil v spomin in zakaj?
Veliko jih je, ki so se mi vtisnili v spomin. Med prvimi nekdanji sodelavec ETV misijonar in duhovnik Janko Slabe, ki je vse do svoje smrti iskal grob ali kraj, kjer so mu povojne oblasti umorile očeta, potem žal že tudi pokojni Anton Senčar, v zadnjem času razumnik mag. Anton Urankar, prijatelj Jože Možina in Janez Vidmar, ki je nekaj v meni videl in mi dal priložnost. Seveda pa tudi vsi moji sodelavci na televiziji, ki jih imam preprosto rad in jim žal ne morem dati toliko, kot oni meni in našim gledalcem.
