Enkrat je v gostilni ostal dolžen. Pričakal ga je listek. Božiček: 12,5 evra

19. septembra 2022; 9.30

3959

Možakar, ki ga pogosto srečate v zanimivi opravi, s čudno kapo na glavi, je Marjan. Razveseljuje staro in mlado, v torbi pa vedno skriva sladka presenečenja. Aja, ne veste, kdo je Marjan Frelih? Takoj vam bo jasno, če povemo, da je to Mančo, Perkmandeljc, Božiček … Na vse se odziva.

Mančo je zgovoren tip in rad pripoveduje …

Lahko se pohvalim, da sem imel lepo otroštvo. Živeli smo na Nasipih, tam kjer je zdaj trgovina Sam. Oče je bil rudar-varilec, ko je zbolel pa vratar. Žal sem ga izgubil prezgodaj, pri enajstih letih. Mama, ki je prišla v Trbovlje iz okolice Ptuja je za naju z bratom lepo skrbela. Po očetovi smrti je dobila službo pri rudniku. Nekaj časa v štajgerski vašhavi, bila pa je tudi kurirka. Zelo jo imam rad in se vsak dan, vsaj na kratko oglasim pri njej.

Od majhnih nog sem bil bolj konkretne postave, močan kot temu rečemo. Že od osnovne šole sem se veliko ukvarjal s športom. Nekoč smo šli s trenerjem na trening v Celje. Na poti nazaj smo imeli prometno nesrečo, katere sledi imam še danes. Ker sem bil močnejše postave, so policisti najprej mislili, da sem voznik, pa sem bil komaj 14 let star.

Zanimiv je njegov prvi spomin na srečanje z elektriko …

“Z bratom sva šla nabirat solzice. Morala sva se povzpeti po strmini, kjer so se električne žice zaradi teže povesile bliže tal. Vzel sem suho vejo in se dotikal žic. Pohvalil sem se bratu, da me ob dotiku prijetno ščemi. K sreči je bila veja suha, pa še mudilo se nama je naprej, sicer kdo ve …” Marjan se je v srednji šoli nato šolal za elektrotehnika.

Njegov pokojni oče je bil nekajkrat Dedek mraz. Potem pa so leta 1991 vzeli za dobrega moža kar Marjana. Pa je bil potem še Božiček, pa Perkmandeljc… tudi v Miklavža se obleče.

Vsi, ki Marjana poznajo vedo, da se zelo rad šali. Rad je med ljudmi in vedno se trudi, da jih razveseli. “To lastnost sem nasledil od staršev.” Še v službo velikokrat pride s pesmijo. Tam že vedo, ko poje kakšno partizansko bo treba kar resno zagrabiti za delo. Če je pa tista, cerkvena, angelci … no ja takrat je vse bolj na umirjeno … Tako kot vsak, ima pa tudi resne dneve – le teh je, kot sam pravi, zelo malo.

“Ta moja lastnost mi prav pride med božično novoletnimi prazniki, ko je treba razveseliti najmlajše in tiste najbolj ranljive. Obiskujem vrtce, bolnice, prireditve, včasih me povabijo na dom. Zame ni večje sreče od zvezdic pričakovanja v otroških očeh. Pa tisti njihov nasmeh in objem, uf, kar kocine mi gredo pokonci!”

“Včasih se zgodi, da kakšen otrok iz različnih razlogov darila ne dobi. Tega ne prenesem! Zato poskrbim, da ima moja torba vedno še kakšno skrito rezervo. Tudi sicer so v njej vedno kakšne sladkarije, bomboni, jabolko, pomaranča …”

Druženje z najmlajšimi je nekaj najlepšega, je prepričan Perkmandeljc. Pardon, Marjan. Takrat živi življenje Dedka mraza in Božička. “To sem jaz! Ko sem enkrat zbolel, bil je konec novembra, me je zdravnica hotela zadržati v bolnici. Jaz pa sem začel loviti sapo, pa na jok mi je šlo. Kako bodo razočarani otroci, ki se vedno veselijo naših decembrskih srečanj! Pa sem jo milo prosil, da odhod v bolnico prestavimo na januar in nekako mi je uspelo. K sreči je šlo za takšno bolezen, da se je dalo.”

Kaj pa vaši otroci? Kako so sprejeli vas v vlogi dobrega moža?

Moja dva otroka sta se vedno čudila, kako to, da izginem ravno takrat, ko na obisk pride Dedek mraz. Gledala sta fotografije z mamo in Dedkom mrazom, mene pa nikjer! Hčerka me je pogruntala pri sedmih letih. Še vedno imam video posnetek sina, kako me gleda z začudenimi očmi, ko me je videl kot Dedka mraza. Je to ati, ali ni?

Na srečanjih večinoma improviziram, misli in ideje mi v trenutku začnejo švigati sem ter tja. To je spet odvisno kam sem namenjen.

Predvsem v Trbovljah imam več imen: Mančo, Dedek mraz, Božiček, Perkmandeljc … Na vse se odzivam. Enkrat sem slučajno v eni gostilni ostal nekaj dolžan. Kasneje me je dočakal listek: Božiček 12,5 evrov.

Zasavci moramo biti ponosni na knapovsko dediščino, na žulje in znoj svojih prednikov.

Moram pa povedati, da imam knapoušno v krvi. Zaradi staršev in bližine rudnika, ki je bil del našega otroškega vsakdana. Spomnim se utrujenih obrazov rudarjev, ki so po šihtu odhajali domov. Ko je bilo poldne, smo vsi vedeli koliko je ura, ker smo se ravnali po rudniški sireni. Knapovski otroci smo odrasli s črnim prahom in spoštovanjem do težkega dela in to nas spremlja vse življenje.

Zato sem z velikim veseljem sprejel ponudbo, da predstavljam jamskega škrata, ki je rad ponagajal knapom. Ta je, ko so rudnik zaprli, ostal sam in žalosten. Želel si je ven, med ljudi in jaz sem mu to omogočil. Ja, prav potrudim se, da je zadovoljen in mislim, da mu (mi) je zdaj duša na mestu, Zasavci moramo biti ponosni na knapovsko dediščino, na žulje in znoj svojih prednikov.

Vedno sem primerno oblečen in opremljen za Dedka mraza, Božička, trboveljskega in zagorskega Perkmandeljca. Za zagorskega sem obleko dobil od TD Ruardi, ostale sem večinoma kupil sam. Oprava zagorskega je črna, trboveljska pa rdeča. Zagorjani pravijo Perkmandelc, Trbovci pa dodajo j, Perkmandeljc. Moje oprema sta sta še pik as (šafla), ki se ji včasih pridruži tudi kramp. Za Perkmandeljca pa se moramo zahvaliti Jožetu Ovniku, ki je naredil idejno zasnovo in ga upodobil, pravzaprav oba, trboveljskega in zagorskega.

Rad imam naravo, morje je moja priljubljena destinacija. Trikrat sem bil na obisku našem očaku Triglavu. Imam dva lepa sončka, dve vnukinji. Ponosen sem na vse njih: hčerko, sina, vnukinji. Pa da ne pozabim žene Silve. Kaj bi brez nje?