“Ko smo učenci selili klopi iz gasilskega doma, smo jih selili z vozom. Moj bratranec Vinko je bil spredaj pri štangi, jaz pa zadaj pri bremzi. Očitno je, da nisem dobro bremzal, kajti voz je v nekem trenutku poletel in se prevrnil, skupaj s klopmi, Petričkovo Ivanko in Pirnatovo Ano. Na srečo ni bilo sile. Klopi smo pobrali jih spravili v šolo, le ena se je polomila in smo jo skrili. Tudi drva smo pripravljali in žagali, da nam je bilo pri pouku toplo. Včasih so učenci delali marsikaj. Nova šola pa je bila res nekaj lepega in svetlega, kar smo kar naprej občudovali.” To je za naš portal povedal nekdanji učenec iz Čemšenika Janeza Drobeža, ki se z nostalgijo spominja šolskih dni.
Zgodovina šolanja v Čemšeniku se je začela davnega leta 1800, ko je ledino zaoral župnik Frančišek Fargar, ki je začel poučevati čemšeniške otroke. Običajno je bilo to ob nedeljah po maši, saj so otroci med tednom delali na kmetijah.
Letos so na Podružnični šoli OŠ Ivana Skvarče Zagorje v Čemšeniku proslavili šestdeset let, odkar je zgrajena sedanja šolska stavba in s simpatično repliko šolskega avtobusa obujali spomine na vožnjo, ki traja že šest desetletij. V proslavo so se vključili vsi, bivši in sedanji učenci, učiteljice, matična šola, Krajevna skupnost in Občina Zagorje.
Zgodovina šolanja v Čemšeniku se je začela, kot rečeno, pred več kot 200 leti. Župnik Fargar je poučeval sicer predvsem dečke iz bolj premožnih družin. Neke posebne organiziranosti ni bilo, vendar je bil v tistih časih to vseeno pomemben korak naprej. Po petdesetih letih, leta 1850 pa se je začelo organizirano šolanje. Za kaj takega so seveda potrebovali prostore. Pa so znašli – nekaj časa so bili kar v gostilni Pri Colnarju.
Ko se je izpraznila stavba, ki je služila za ured obmejne straže pa so v njej odprli enorazredno šolo, trivialko z enim učiteljem. 1912 leta je bil zgrajen Prosvetni dom, kjer je šola dobila učilnico, 1913 pa je že postala dvorazredna in v naslednjih 30 letih povečali šolo na 4 učilnice. Leta 1944 so bile tudi v Čemšeniku organizirane partizanske šole. Po osvoboditvi leta 1945 pa se je pouk lahko znova začel le v gasilskem domu, ki je bil edini nepoškodovan, po gradnji Zadružnega doma pa se je šola preselila vanj.
Zaradi učilnic, raztresenih po Čemšeniku, so krajani začeli razmišljati o pravi šolski stavbi. Po uspešnih dogovorih in pripravah so jo začeli graditi poleti 1958.
Tretjega junija 1962 so slovesno odprli novo šolsko stavbo s tremi učilnicami in telovadnico. Nove, svetle in prostorne šole so se najbolj razveselili učenci. Prizidan je bil stanovanjski del za osebje in urejeno igrišče. Pouk je potekal, v dveh izmenah in v kombiniranih oddelkih, do leta 1955 so imeli celo osemletko.
Leta 1980 je prišlo do spremembe zaradi reforme šolskega sistema. Od takrat učenci, tako kot danes, šolanje v Čemšeniku zaključijo s četrtim razredom, višje razrede pa nadaljujejo na matični šoli v Zagorju ali na Izlakah. Nekaj časa so v stavbi imeli tudi malo šolo, po večletnem zatišju pa so leta 2016 dobili še vrtec.
Učiteljica matične šole – OŠ Ivana Skvarče Darja Murn je z nami delila spomine na prve dni njenega učiteljevanja, ki se je začelo v Čemšeniku: Tri leta sem bila učiteljica v Čemšeniku. Moje prvo delovno mesto in lepi spomini. Saj veste, prve (ga) ne pozabiš nikoli. Na prvi šolski dan me je pripeljal ati, saj avta še nisem imela. Bila sem zelo lepo sprejeta, tako med starši kot tudi učenci. Kamorkoli smo šli po Čemšeniku, so nas lepo pogostili, ponekod pa smo tudi pomagali. Na primer pri Tinčku smo luščili fižol.
Moja prva generacija, imela sem oddelek prvega razreda, ki je štel 17 učencev in je bil izredno močan, kot pravimo učitelji. Tudi disciplinirani so bili. Kadar bi šli na kakšne prireditve, na primer v Delavski dom, so bili moji učenci najbolj mirni. O, lepo nam je bilo!
Danes se tudi čemšeniška šola redno posodablja. Trenutno imajo 27 učencev in štiri učiteljice. Čemšeniški otroci radi prepevajo, zato na šoli obstaja uspešen otroški zborček Češmin, ki ga vodi Irena Hudi.
