Gimnazijci vseh generacij so svojo energijo iz gimnazije prestavili v Delavski dom Trbovlje. Pokukali so v preteklost, preplavil jih je val nostalgije, priča smo bili težko pričakovanim snidenjem, lovili so dih drugih generacij.
Slavnostna akademija in druženje generacij vrhunec praznovanja 70. obletnice
Rumena dama, gimnazija, ki nikoli ni veljala za lahko, je Trbovljam, Sloveniji in svetu dala toliko mladih, nadobudnih, znanja polnih in uspešnih ljudi. Včeraj so se zbrali na vrhuncu praznovanja visokega jubileja. Po svečani Slavnostni akademiji, ki so jo v celoti pripravili bivši in sedanji gimnazijci, je sledilo radostno druženje generacij in profesorjev.
Živahno dogajanje na dveh nivojih Delavskega doma so spremljali smeh, iskriv klepet, globoke debate in ustvarjanje novih spominov. Med njimi smo se sprehodili tudi mi in gimnazijce povprašali po njihovih spominih na gimnazijo, pogovarjali smo se o tem, kaj za njih pomenijo gimnazijska leta, posedeli in poklepetali smo tudi s prvimi generacijami trboveljskih gimnazijcev.
»Ponosni, da izhajamo iz Trbovelj!«
»Veliko prijateljev imam iz gimnazijskega obdobja. Obdržali smo krasne odnose, še vedno se dobivamo nekajkrat letno. To so neprecenljivi prijatelji za celo življenje. Poleg tega pa sem na gimnaziji pridobila tudi ogromno znanja, ki mi pride vsak dan prav pri mojem delu,« nam ponosno pove Nika Perko, univerzitetno diplomirana ekonomistka iz generacije 1994.
»Gimnazijska leta so obdobje, v katerem se človek razvija. Poveča se mu širina znanja, razširi si obzorja in v bistvu ni variante, da bi v četrtem letniku iz gimnazije šel enak, kot si v prvem letniku prišel na gimnazijo,« povzame svoje misli Peter Adamič, študent medicine.
Mojca Kunšek, predstavnica prve generacije naravoslovno-matematične usmeritve, ki so jo po nekaj generacijah ukinili, pove, da »pravzaprav nismo pravi gimnazijci, a smo ves čas gojili iste vrednote! Nismo imeli mature, smo pa vseeno imeli maturantski ples, posebna je bila tudi naša torta v obliki puščice, ker smo bili usmerjeni v naravoslovno smer. Tudi če smo se odselili iz teh krajev, smo zelo ponosni, da izhajamo iz Trbovelj, iz teh naših revirjev, ki so vedno bili revolucionarni.«
Prvi gimnazijci še vedno »za štose«
»Gimnazijci smo bili elita v Trbovljah, bili smo spoštovani! Če je bilo treba v lokalnem okolju kaj postoriti, če je potekala kakšna udarniška akcija – gimnazijci smo bili zraven!« začne pripovedovati Cveto Majdič, čil 87-letnik. »Ustanovili smo športni klub in organizirali športna tekmovanja, ob pomoči učiteljev,« poudari Majdič, »izvedli smo dvoboj gimnazije Brežice in trboveljske gimnazije – v tenisu in lahki atletiki.«
Radi se spominjajo tudi strogih in zahtevnih profesorjev. »Profesor Štalec, pojem matematike. Na sprejemnih izpitih na gradbeni fakulteti so me vprašali, na katero šolo sem hodil. Povedal sem, da me je v Trbovljah poučeval profesor Štalec in da sem zaključil z oceno prav dobro. Sprejemni izpit sem avtomatsko opravil,« se spominja Majdič.
Nasmejali so se tudi ob spominu na t.i. »Kumsko afero«. Športni dan na Kumu je bil enostavno preveč zabaven, da bi kdor koli hotel domov. »Ostali bomo, dokler bomo hoteli,« so bili uporniški. Posledično je cela generacija, 60 dijakov, dobila ukor. Nasmeh je še danes neprecenljiv.
