Kdor nam bo v prihodnjih tednih obljubil gospodarsko rast in razvoj, nam bo hkrati obljubil, da bomo delali še več za manj, da bo naše delo še bolj razvrednoteno in prepuščeno volji prostega trga, spodkopano z zahtevo po čim cenejši delovni sili. Z enim samim razlogom: ustvarjati presežek lastnikom kapitala.
»But Slovenia is so poor!« Opazka kolega s predavanj, ki jih je organiziralo gibanje Degrowth, je bila povsem v kontekstu razprav in razmišljanj o samoouničujoči sili kapitalizma in njegovih možnih alternativah. Čeprav priznam, da mi je identifikacija s slovenstvom tuja, oziroma niti ne vem, kaj naj bi to pomenilo, za trenutek trznem. Torej, čeprav se je kolega navezoval na vsesplošni indikator razvoja, slavni BDP, bi v tistem trenutku skoraj dodala, da smo revni z več vidikov in včasih na način, ki ni merljiv z nobeno obstoječo lestvico. To, da bo gospodarska rast odrešila svet, je očitno samoumevna in nevprašljiva predpostavka mentalnega kapitalističnega režima. Bodimo bolj produktivni, trošimo, oboje za manj denarja in svet bo lep.
Misli mi zbežijo nazaj v Zasavje, v predvolilno naelektreno ozračje, kjer se ravnokar odvija tekma o tem, kdo bo večkrat uporabil besede kot so gospodarska rast, odpiranje delovnih mest, spodbujanje gospodarstva in konkurenčnosti, razvoj. Dovolj je, da besede samo uporabljaš. Ni treba, da jih konkretno definiraš oziroma je zaradi lastne »politične varnosti« bolje, da jih ne. Tako jih lahko sredi mandata zapolniš s čemerkoli. Če kdo še posebej vrta, mu pač pokažeš kakšen graf ali dva, ki ga ne znaš interpretirati niti sam. Ampak izpadeš pameten in moder. Verjamem, da se ne zavedajo realnosti velikih besed o enakosti, zaposlovanju, spodbujanju gospodarstva, saj v nobenem političnem programu še nikoli doslej nisem zasledila, da bi se kdo ukvarjal s kakovostjo bivanja vseh in vsakega, in to me skrbi.
BDP je naš mesija. Zato vsi čakamo na tega odrešitelja in buljimo v graf, ki nam prikazuje njegovo rast. Ta nas bo ki nas bo odrešila revščine in vseh nemogočih življenjskih razmer, ki glede na kolo, ki poganja kapitalizem niti niso presenetljive. Kot da nismo vedeli, da nas to čaka. Naše buljenje v nihanje BDP-ja spremlja večno neizpolnjena obljuba o gospodarski rasti, ki nam bo prinesla socialno olajšanje, več bomo lahko kupovali in manj tuhtali kako bomo sploh preživeli z mesca v mesec. To, da množično proizvajamo stvari, ki jih rabimo samo zaradi lastne nečimrnosti in še ene obljube o osebni izpopolnitvi, niti ni pomembno.
V imenu rasti in z izgovorom o brezposelnosti smo na primer dobili tudi interventni zakon, to podaljšano lovko kapitalizma, ki disciplinira populacijo Zasavja. Revne bo ohranjal kjer so, ker le tako lahko zagotovi konkurenčnost, brezposelnim mogoče za trenutek podaril iskrico upanja in pomiril za enkrat še skrite kolektivne travme, preden izbruhnejo in zaprejo svoje pod prisilo odprte s.p.-je, »dobro preskrbljenim« ne bo treba plačevati prispevkov za svoje zaposlene in zagotovil nemoteno lahkotno bivanje. Daje občutek, da se nekaj dogaja, ampak v resnici ohranja status quo. Namenjen je izbrancem, ki posedujejo dovolj kulturnega in socialnega kapitala, znanja, da se lahko prebijejo skozi labirint postopkov, ki jim bo prinesel vrtoglave vsote in mogoče zaposlil osebo ali dve.
Gospodarska rast potrebuje neenakost da lahko preživi. Svetovni BDP na primer raste skupaj z razpirajočim prepadom med revnimi in bogatimi. Nekdo mora poceni proizvajati, da drugi lahko poceni troši. Zagovarjati nenehen razvoj in gospodarsko rast v teh okvirjih je zagovarjanje izkoriščanja. Izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov in ljudi. S takšnim proizvodnim tempom, kot smo si ga zastavili, bi potrebovali še dodatno Zemljo v naslednjih sto letih.
Zato nam preprosto mora biti jasno, da se Zasavje ruši samo vase. Precej investicij gre v kopanje te grobnice. Verjetno postaja veličasten spomenik človeški bedi. Takšni in drugačni. Gospodarska rast bo pojedla svoje otroke. Priča smo procesu, ki ostajajoč v svojih okvirjih nima izhoda. Kapitalizem se radikalizira in nihče nam ne more ponuditi rešitve, niti strokovnjaki. Nasesti strokovnim analizam, ki so nas s svojo znanstveno argumentacijo tako elegantno zrinile na pot razvoja, je tako, kot bi za poslanca izbrali zapornika. Aja, saj res.
Kar nam te analize v bistvu ponujajo, je še večjo dozo istega. Predvidevam. Kmalu bomo izbirali med tistimi, ki bodo rešitev iskali v gospodarski rasti, višjem BDP-ju, nižji brezposelnosti, razvoju in novih-starih energetskih zgodbah. Ali pa tunelu. Že danes pa je jasno, da bo Zasavje izbralo izkoriščanje, brezposelnost in mezdna dela. Alternative nam ne bodo ponujene. Vprašanje je samo, komu bomo dali bič v roke. Naj se tekma začne.
Avtor: Snaša Klančar
