Danes je bil objavljen intervju z Vladom Kreslinom, ki je maja letos nastopal na trboveljskem odru. Ko ga je novinarka vprašal o kakšni zanimivi anekdoti iz vseh teh let ustvarjanja – ne boste verjeli – je povedal zgodbo iz trboveljske proslave.
“Maja letos nastopim na občinski proslavi v Trbovljah, z mano pa zapoje pevski zbor OŠ Tončke Čeč. Učenci od prvega do osmega razreda. Po nastopu se razigrani, navdušeni in sproščeni otroci zgrnejo okrog mene: ‘Vlado, a se mi podpišeš?’ Ko prvo punčko brez listka vprašam, kam se naj ji podpišem, mi pomoli ročico in potem se jih stegne cela telovadnica. Ko je popisano že vse, tudi ramena in hrbti, se mi ena punčka strmo zazre v oči, za trenutek otrpne in dahne: ‘Vlado, a mi daš telefonsko?’ Skozi glavo mi šinejo klici znancev, ki me občasno sprašujejo, a lahko dajo mojo telefonsko številko komu, ki bi rad prišel v stik z mano.
Saj ne da bi delal kdo ve kakšno skrivnost okrog sebe, številka je konec koncev v telefonskem imeniku, vendar pa so telefonski klici, ki jih dobivam, seveda zelo raznovrstni in včasih precej kompleksni, da ne rečem naporni. In zdaj me gleda par nedolžnih modrih oči in samozavestno pričakuje mojo telefonsko številko. Kaj bi na to odgovorili moji znanci, mi šine skozi glavo, pa vendar ne morem biti taka mona, pa saj ne morem odkloniti, pa saj ne morem dati izmišljene številke. Vzamem flomaster in že se blešči moja telefonska številka na nepodpisani desni roki, čez deset minut pa še na vseh ostalih devetdesetih. Naslednji dan mi zazvoni mobitel in zasliši se dekliški hehet: ‘Živjo Vlado, kako si, ja, tukaj smo, se igramo, pa smo te poklicale. Vlado, imamo eno vprašanje: A je lepo biti pevec?'” (Vir: STA.si)
