Februarja bodo v Trbovljah za prevzem posebne občinske nagrade poklicali novo ime. Jerica Rajšek je dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju kulture. Kako so predlagatelji opisali njeno delo, smo že zapisali TUKAJ. Tokrat pa smo se v uredništvu pogovarjali z njo.
“Priznanje meni osebno pomeni poklon vsem mojim prednikom, ki so mi kulturo položili v zibelko. Vsi, ki smo na Kleku rojeni, smo rastli s kulturo. To nam je bilo vcepljeno v zavest in bivanje. Tudi v mladosti nam je predstavljalo smisel življenja,” je priznala dobitnica občinskega priznanja in dolgoletna predsednica Kulturno-prosvetnega društva Tončke Čeč Klek.
Jerica Rajšek
Del velike zgodbe, ki kljubuje času
Rajšek pravi, da je v toku časa le delček zgodbe kulture na Kleku, ki jo je začela narodna herojinja Tončka Čeč. “Mi nosimo njeno štafeto naprej. Jaz sem le ena od ljudi, ki nadaljujemo to njeno zgodbo. In si jo želim še nadaljevati.”
Rajšek društvo vodi že skoraj 30 let. In to ne “le na papirju” – z vso strastjo kulturo živi in predaja mlajšim generacijam. “To je zame način življenja. To moraš imeti v sebi – s tem se rodiš,” je poudarila. Kot učiteljica ljubezen do vsega kulturnega predaja tudi svojim učencem. “Spodbujam jih k ustvarjalnosti, samoiniciativnosti, odgovornosti.” Po izobrazbi sicer inženirka strojništva se je v pedagoške vode podala po spletu okoliščin. A z leti ugotovila, da je prav tu tudi njeno poslanstvo. “Svoje znanje – predvsem na področju kulture predajam mlajšim generacijam.”
Kultura na široko
Področje kulture pa zanjo ne pomenijo samo prireditve in nastopi, ampak kot večkrat poudari – tudi način življenja. “Trudim se, da na vseh področjih izražam odnos do kulture bivanja, življenja, tudi do soljudi.” Prav ljubezen do sočloveka Rajšek vidi kot zelo pomembno. “Zaznati, kje in kdo kaj potrebuje. In spodbujati ljudi, da najdejo tisto, kar je v njih dobro, v čemer so dobri. Da lahko da to potem širijo in živijo.” Da na Kleku kot skupnost funkcionirajo dobro med drugim pripisuje tudi kulturi – “mnoge uspešne Trboveljčanke in Trboveljčani so svoje talente prepoznali prav na našem odru in jih s podporo razvijali naprej.”
Pri uspešnih zgodbah društva pa je prav skupnost zelo pomembna. “Eden mora biti vodja. A brez ljudi ena oseba ne more nič. In pri nas so člani pripravljeni pomagati, ko nekdo naredi res dobro zgodbo.” A kljub temu k uspešnemu delovanju pripomore tudi dober vodja. “Mislim, da je strast tu pomembna. Če si predan in res živiš to, kar delaš, ljudje začutijo. In ti sledijo.”
Pomanjkanja časa, a predaja vrednot
In če kdo, potem je Jerica Rajšek tista, ki je tudi med intervjujem pokazala, da je predana svojemu cilju – prenosu pravih vrednot na mlajše generacije. Seveda s pomočjo kulture. Sama je mama dveh sedaj že odraslih otrok. “Res sem veliko časa namenila društvu, organizaciji vseh dogodkov in iskanju rešitev za prenovo našega doma. Pa se mi je včasih zazdelo, da otrokoma ne namenjam dovolj časa. No, to sta ob našem pogovoru hitro zanikala in poudarila, da sta se ob tem naučila pravih vrednot – prepoznati svoje poslanstvo, ga živeti ter slediti svojim sanjam in cilju.”
In temu želi slediti tudi Rajšek. Kleško kulturno društvo trenutno šteje okoli 100 članov, ki si želijo prenove dvorane v njihovem kulturnem domu. Leta 1981 so jim zaradi posedanja namreč prepovedali njeno uporabo. Ampak – kje naj društvo, ki živi samo z občinskimi sredstvi za program, dobi 450.000 evrov za prenovo, so se spraševali člani.
Za vsak izziv se najde rešitev
Tako se je Rajšek lotila projekta “sanacija doma”. “Hodila sem na sestanke, odpirala različna vrata, razmišljala, kako priti do teh sredstev. Vedeli smo, da v enem kosu doma sanirati ne bomo mogli, zato smo prenovo razdelili na posamezne faze in kandidirali za namenska evropska sredstva.” In jih tudi prejeli. Tako so lahko uredili odvodnjavanje in zgradili teraso, na kateri izvajajo delavnice za širšo javnost.
| Kulturni dom so krajani sami – prostovoljno začeli graditi leta 1954. Ta je nato še bolj povezal krajane in jim predstavljal prostor za kulturno in drugo izražanje. “Čeprav je uradno to kulturni dom, mu rečemo kar samo dom, saj nam je predstavljal točko, kjer smo se srečevali, družili in ustvarjali.” |
A tu se še ne bodo ustavili, pravi Rajšek. Letos bodo prenovili še sanitarije. “Moja največja želja pa je, da bi lahko prenovili še dvorano. To si želim pred 100-letnico društva, ki ga praznujemo leta 2030. Sigurno bomo s skupnimi močmi tudi do tega cilja prišli.”
Kot velik izziv pa omeni tudi privabljanje novih mlajših članov. Ne le zato, da jim bo nekoč lahko predala štafeto, ampak tudi zato, da skupaj preživljajo čas. “Rada bi privabila več družin, da se na Kleku ustavijo in tam skupaj preživljajo kvaliteten prosti čas. Individualizma je veliko. Pozabili pa smo, kako čudovito je živeti v skupnosti ljudi, ki se podpirajo med seboj.” Kot pravi, so starši tisti, ki lahko otrokom pokažejo različne načine preživljanja prostega časa in jim tako širijo obzorja.
“Če prepoznamo in spodbujamo talente otrok, bodo kot posamezniki lahko sestavljali funkcionalno družbo. na mladih svet stoji in če jim dajemo prave vrednote, jih bodo predajali naprej in svet bo tako lepši,” je prepričana Jerica Rajšek.
Kipar Stojan Batič
Občane je nagovoril župan Trbovelj Zoran Poznič. Povedal je, da “vsak posameznik je del nečesa večjega, nekaj veliko bolj obstojnega, nekaj kar bi skoraj lahko rekli večnega in to je naša kultura”. Nato sta skupaj z Marjetko Bizjak podelila nagrado Tončke Čeč za leto 2025. Letos je nagrada šla v roke Blažu Rojku. Tovrstna nagrada je najvišje občinsko priznanje, ki ga lahko nekdo s strani občine prejme. Rojkovo delo obsega širok spekter dejavnosti. Je slovenski skladatelj, glasbeni pedagog, zborovodja in še marsikaj. Bil je tudi pobudnik študentskih pevskih zborov. Danes kot zborovodja vodi žensko vokalno skupino iz Izlak, je član Big banda Zagorje, ter koordinator Javnega sklada za kulturne dejavnosti za področje Trbovelj in Hrastnika. Pri njegovem delu nikoli ni šlo zgolj za lastno ustvarjanje, so poudarili na prireditvi, vseskozi je namreč želel vplivati na javnost, da bi sprejeli velik pomen umetnosti. “Vesel sem bil, da so me predlagali in seveda sem predlog tudi sprejel. Nato sem čakal na božje mline, da povedo ali je uspelo ali ne. To je isto, kot na Oskarju” v smehu pove Rojko. Da je vesel in predvsem počaščen, je še dodal, saj je lokalna skupnost opazila njegov trud in delo.
