Na Dobrni so se morali zaradi rudarjenja in ugrezanja tal štirikrat preseliti. Ob vsaki selitvi so zgradili nov kulturni dom. Danes imajo petega. Marinka Bučar se ob tem spomni misli arhitekta Marka Župančiča, da je ljudem kultura pomagala preživeti stiske pod zemljo in nad njo.
Dolgoletna pedagoginja je bila še otrok, ko je po lutkovni predstavi mamo vprašala, kje so dobili te »majhne ljudi«. Pozneje je v vrtcu sama videla, kako drugače otrok sprejme opomin ali tolažbo, če mu spregovori lutka. O zaupanju pa ji je veliko povedal že en sam stavek. Ko se je deklica, ki jo je dotlej vztrajno vikala, na sprehodu ustrašila psa, jo je prijela za roko in vprašala: »A me ne boš spustila?« Od takrat jo je tikala.
V pogovoru se Bučar vrne tudi v devetdeseta leta, ko so se v Trbovljah zapirale tovarne in so za številne otroke začele skrbeti babice. Takrat je nastala Igrajda, igralnica in izposojevalnica igrač. Otroci, ki niso obiskovali vrtca, so se tam enkrat tedensko srečali z vrstniki, se igrali in poslušali pravljice.
Pogovor sklene z mislijo, ki poveže njene zgodbe: »Bogastvo je, da si radoveden, da se celo življenje učiš. Znanja ti nihče ne more vzeti – vesel pa si lahko, če ga komu poveš in ga predaš naprej.«





