To ne bo jamranje, kako naporno je – malo si čistilka, raziskovalka, novinarka, kreatorka odrske scene, nosač in še in še. Za takšno delo sem se sama odločila in super mi je. Zdi se mi, da kritično novinarstvo izumira. Da več kot polovica “medijev” objavlja le copy paste sporočila občin in same prijazne in lepe besede. Pa ne zato, ker bi bili tako dobri po srcu, ampak zato ker je tako najlažje. Jaz pa si še nikoli nisem izbrala lažje poti in ne vem, zakaj bi jo zdaj. Novinarji smo zato, da oblasti gledamo pod prste. Da zaščitimo najbolj ranljive in da izpostavljamo napake. Da skrbimo za obveščenost občanov in enakovrednost prejemanja informacij. Pa tudi, da pokažemo tisto, kar je dobro.
Na odru same barabe in plačanci – vključno z mano
Da sploh pišem o tem, so me spodbudili sila nesramni komentarji publike v kulturnih dvoranah na soočenjih. Naj bom konkretna – daleč najslabše je bilo v Zagorju. Sramotno! Nesramni do kandidatov in do mene. “Se ve, kdo tebe plača”, “Baraba!”, “Buuuu” … Resno? Je pa zanimivo, da niti eden od komentatorjev ni prišel do mene ali koga od kandidatov in mu to povedal v obraz.
Ponosna sem na vseh 9 županskih kandidatov, ki so ob meni stali na odru. Bili so ostri, ampak spoštljivi – eden do drugega in do mene. Da se mnenja krešejo, pa je edino prav. Izbrati je treba le pravi način.
Kandidati so tudi imeli najtežjo vlogo. Pred sabo imaš ljudi, ki te podpirajo in ljudi, ki samo čakajo, da se ti zatakne. Še ko govori tvoj protikandidat, vsi gledajo, kakšen obraz boš naredil. Bravo vsem! Resda so se sami odločili za to, šli pa so zagotovo konkreten korak naprej od gostilniških reševalcev sveta.
Pred sabo imaš ljudi, ki te podpirajo, in ljudi, ki čakajo, kdaj se ti bo zataknilo. Še ko govori tvoj protikandidat, vsi gledajo, kakšen obraz boš naredil.
Imam že trdo kožo. Pa me je vseeno zabolelo.
Bom pa povedala, kako so ta soočenja sploh nastala. Prva – pred dvanajst leti, smo delali z enim telefonom in enim mikrofonom. Pa so ljudje rekli, da je bilo super. Da jih to res zanima. In smo šli vsako leto dlje.
Zato me je v dvorani zabolelo, da so bili posmehljivi in nesramni ravno tisti, ki se štejejo največ. Tisti, ki so prepričani, da so malo nad. Pa so se v dvorani kulturnega doma obnašali kot razvajeni otroci, ki jim mama ni kupila lizike na vaškem sejmu. In zato bom danes pojasnila še ozadje soočenj.
Sem novinarka po duši in srcu. To ni samo moja služba. To živim. Kot nosilka največjega regionalnega medija verjamem, da je naša dolžnost da kandidate, ki bodo peljali razvoj (ali pa ne) občin v naslednjih štirih letih predstavim v neodvisni debati. Torej izven njihovih političnih parol in kuhanja golaža. Na prvo oko se zdi “čist simpl”. Pa ni niti slučajno.
Slika “Kooonec jeee”
Če se najprej dotaknem kar finančnega vidika. Za izpeljavo soočenj bo ZON.si imel okoli 3000 evrov minusa (če ne še več) in v tem sploh ne upoštevam mojega dela in dela kolegice Maruše. Obe sva šli krepko čez okvirje. Niti ne upoštevam prijateljice Natalije in moža Srečka, ki sta povsem prostovoljno vsak večer prišla na lokacijo par ur prej in nosila mize, postavljala napise, lepila trakove na oder … in še Janeza z ekipo, ki vedno poskrbi za tehniko.
Ni gruče strokovnjakov, niti opreme. Je le ekipa, na prste ene roke prešteta. Ampak srčna!
Za nami je mesec dni priprav, dogovarjanj, usklajevanj, zbiranja informacij – in da ne pozabim – Na ZON.si sva zaposleni dve, ki poleg priprave na soočenja vsak dan skrbita tudi, da Zasavci imajo najbolj sveže informacije. Pripraviti vprašanja za soočenje, iskati način, kako si do kandidatov čim bolj enakovreden – ni mačji kašelj. Izbrati postavitev, opremiti oder, določiti način vsebine, časovnico, minutažo … Mi nismo ne RTV, ne POP TV in za nami ne stoji več deset glava množica strokovnjakov. Vse delamo sami!
Aktualnega župana lahko vprašam, kaj je naredil z obljubo izpred štirih let. Izzivalca lahko vprašam, kako bo izpeljal to, kar obljublja danes. Pri obeh pa lahko vztrajam, da odgovorita konkretno.
Glede vsebine – aktualni župan ima prednost, ker ima vse informacije na dosegu rok in, ker govori o tem, kar počne že zadnja 4, 8 ali pa še več let. Po drugi strani pa je na najslabšem, ker ravno njega lovimo na tem, kaj je in kaj ni naredil. Drugi lahko obljubljajo, pa jim ne moremo reči, da vemo da tega ne bodo naredili. Eni kandidati so že občinski svetniki in vseeno vsaj nekaj o delu občine vedo, spet drugi so v politiko vstopili šele včeraj. In, kako naj bo potem enako za vse. Nemogoče.
Zato bi rada vsem, ki so imeli toliko pripomb, sporočila: moja vrata so odprta. Povejte mi v obraz, kaj vas tako boli. Tudi jaz se učim in obljubim, da bom vsako kritiko – če bo le spoštljiva, sprejela in jo uporabila zato, da se izboljšam. Celo vesela jo bom, ker verjamem, da imamo tako mnogo več priložnosti za razvoj. Da bo čez 4 leta še boljše.
Hvala tistim, ki ste bili kulturni in spoštljivi. In tistim, ki ste prebrali in boste vsaj poskusili razumeti in spoštovati moje (naše) delo.
Soočenja najdete tukaj:
Foto: Maja Rozman in ZON.si
