V nobenem mediju, ne v tiskanem, elektronskem, rumenem, resnem, znanstveno podkrepljenem, niti v enem niso objavili novice o okupaciji hrvaške Istre. Na dnevnem redu sta non stop samo Ukrajina in Iran, koga to sploh še zanima. O dogodkih v našem sosedstvu pa nihče niti besede. Kaj se je zgodilo, kdo jo je okupiral Istro? Pol manjša, s pol manj prebivalci, poleg vsega pa še prijateljska … okupirala jo je Slovenija. Tudi natakar iz Zagorjanom priljubljenega bifeja je pokomentiral, da izgleda, da je Slovencev dve milijarde ne pa samo dva milijona.
Že po registrskih tablicah avtomobilov se je videlo, da bo premoč očitna. Kolone proti morju so bile nepregledne, napadena so bila verjetno vsa mesta od Umaga do Pule. V Vrsarju, kjer sem bil tudi sam, pa je bil očitno epicenter. Ampak Vrsar je itak že od mojega otroštva naš. Ker jaz osebno in mnogi iz moje generacije in še nekaj generacij kasneje sploh nismo vedeli, da morje obstaja tudi kje drugje. Če je kdo povedal, da je bil na morju je bilo samoumevno, da je bil v Vrsarju. Drugega nismo poznali. Legendarni dom zagorskih otrok je bil za dva tedna odlična destinacija za preživljanje počitnic na morju. Spomnim se, da smo fantje spali v šotorih na dvorišču, dekleta pa v tisti stari stavbi. Nikoli ne bom pozabil tistih ogromnih zelenih kobilic in polžev, ki so se naselili na platnu znotraj šotora in seveda dvigovanja zastave s petjem ” Mi smo slovenski pionirji”.
Čudoviti časi, čudoviti spomini.
Par let kasneje so dom prenovili in povečali. Seveda se je vmes zaradi vojne na Hrvaškem dogajalo marsikaj. Žal, verjetno tudi zaradi dogodkov, ki so sledili, ni več v lasti zagorske občine. No, imeli smo še nekaj kapacitet v Savudriji, nekaj podobnega so imeli Trboveljčani v Crikvenici, Hrastničani in Litijani pa v Novigradu. Saj zdi se mi, da je bilo tako. Kaj od tega je komu ostalo pa ne vem.
Tazaresne bitke, ko so se odprli kampi
Toda tiste prave, čisto tazaresne bitke pa so se dogajale, ko so se odprli kampi in so (smo) prišli pavšalisti na svoje parcele postavljati prikolice. Trdim, da ga ni, ki se ne bi vsaj petkrat skregal s pomagači, oziroma tistimi, ki so bili pri tem početju udeleženi. V glavnem je bil to bolj družinski štrajt. On bi tako, ona pa seveda malo drugače.
So stvari, ki so v življenju zelo pomembne, a nobena tako kot tista dolga kovinska palica z mehurčkom vode na sredini. Brez zraka in vode ni življenja, brez vaservage pa ni postavljanja prikolice. Če se zgodi, da je slučajno nimaš, jo ima pa zagotovo sosed. In tu se ponavadi še bolj zakomplicira. Ker sosedu je treba ponuditi pijačo, seveda je potrebno nazdraviti in tu se vojna začne. Sosed pa ni kar tako, ima tudi svoj šnopc, ki je menda najboljši daleč naokoli. Pa dajmo probat enega, ker pa eden ni nobeden je treba dva, vse to je seveda treba poplakniti s pivom, kajti vode pa ne bomo pili, je preveč klorirana. Potem pa v avto in nabijat: Js na morm vode pit, vode pit, vode pit, da cel kamp ve, da smo prišli. No ja, čisto pri vseh ni ravno tako, prepričan pa sem, da se jih lahko veliko najde v tem zapisu. Folklora na nizkem nivoju in strah nekaterih v bližnji okolici, da od mirnega dopusta ne bo nič. Zadeve se ponavadi umirijo, le prvi dnevi so bolj na juriš.
Vsako leto znova ne veš kam te palice pašejo
Da nadaljujem. Ko je prikolica v nulo postavljena sledi iznos vsega nametanega klumpa nato pa baldahin in tistih nekaj palic, ki kot vsako leto znova ne veš kam pašejo. To pa ponavadi rešujejo one, ki vse vedo, zato je tudi naš baldahin lepše postavljen kot sosedov. Skoraj brez faudov, u nulo kot se reče. In urlaub se lahko začne, začnejo se petkove traume zaradi prometa do morja in nazaj in čakanje na taglaun dopust. Ko lahko tisti, ki še delajo ostanejo cel mesec, penzijonisti pa itak ostanejo pol leta.
Kampisti so poseben narod. Življenje v kampu ni za vsakogar, je treba pred WC-ji počakati in znati kolektivno srati. Dovolj za tokrat, kliče me sosed, rabi vaservago. Juhuhuuu spet bo veselo.
