Spontano, ko je pri učenju pomagal enemu, pa drugemu in tretjemu je ugotovil, da ga to izredno veseli, na drugi strani so se pojavili uspehi njegovih inštruirancev. Zmagovalna kombinacija. Od usluge prijateljevemu otroku do pomoči otroku prijateljevega prijatelja je zgodbo zapakiral v posel, ki ga navdušuje, obenem pa pomaga tistim, ki želijo več ali pa je enostavno treba 'zapolniti luknje'.
Igor Krhlikar Zasavc, ki vsak dan uči, a ni učitelj. Njegovi inštruiranci ga imajo radi, ker je preprost, zabaven in, ker si vzame čas tudi za kaj, kar na videz nima nikakršne povezave s šolsko snovjo.
Zakaj si se odločil za inštruiranje, učenje drugih?
Do tega je prišlo precej spontano. Kmalu po končani srednji šoli so me znanci in kolegi tu in tam prosili za pomoč pri učenju za njihove otroke, nato pa so ti otroci povedali zame svojim sošolcem in prijateljem. Ob tem, sem ugotavljal, da me to delo resnično veseli. Njihovi uspehi so pomenili tudi moj lasten uspeh.
Kaj učiš in katera starostna obdobja?
Moje glavno področje je matematika in vsi predmeti, ki so z njo tako ali drugače povezani. Vendar pa inštruiram tudi ostale predmete. Osnovnošolcem pomagam pri vseh predmetih, predvsem naravoslovnih, srednješolcem pa tudi pri tistih strokovnih predmetih, pri katerih je poudarek na uporabi matematike. V sodelovanju s kolegi ponujam inštrukcije angleščine za osnovno in srednjo šolo.
Včasih komu pred ali med učenjem namenim več časa za pogovor o temah, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega s tistim, kar naj bi se učil.
Zakaj bi učenec več odnesel pri zasebni uri, kot v šoli?
Ljudje smo pri stilih učenja različni in nekaterim je bolj všeč učenje v skupinah, drugim individualno. Zato ni nujno, da učenec več odnese od zasebne ure kot od šole. Veliko je odvisno od učiteljevega pristopa in načina poučevanja. V nobenem razredu se vsi učenci ne morejo učiti enako učinkovito na isti način, učitelj pa nima vedno možnosti pristopiti do vsakega posameznika posebej in mu posvetiti dovolj časa in pozornosti. Pri učenju z inštruktorjem ena na ena je poudarek lahko prav na posamezniku uspešnem pristopu do učenja.
Otroci običajno ne marajo teorije in učenja, kako jim približaš kar je treba narediti?
Včasih komu pred ali med učenjem namenim več časa za pogovor o temah, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega s tistim, kar naj bi se učil. A skozi ta pogovor skušam na primerih iz vsakdanjega življenja pokazati v čem je smisel učenja. Na ta način želim poiskati tudi njegove motivatorje in jih nato vključevati v proces učenja.
Drug način za približanje učenja pa so različne metode, ki jih uporabljam pri sami razlagi: od risanja stripov, pripovedovanja zgodbic do izdelave maket iz materiala, ki je pri roki, fotografiranja in še mnogo drugega, kar pritegne pozornost in osmisli učenje in naloge, ki so pred njim.
Začenja se matura, se nate obračajo tudi maturantje?
V tem času se skoraj v enakem številu name obračajo tako maturantje, kot tisti, ki se jim obeta popravni izpit. Imam pa tudi nekaj učencev, s katerimi delamo na pripravah na maturo že nekaj mesecev prej. To je metoda, ki jo tudi sam priporočam, ker je stres pred izpitom lahko tako precej manjši.
V kolikšnem času si lahko izboljšajo uspeh?
Boljši uspeh pri matematiki je po mojih izkušnjah odvisen predvsem od dveh stvari: primerne razlage in primerne vaje ter utrjevanja. Kar se razlage tiče jo z mojim pristopom dobijo hitro in zelo kvalitetno, vaje in utrjevanje – to pa je seveda odvisno od vsakega posameznika. Včasih je dovolj le kakšna učna ura ali dve, da se odpravi blokada ali razjasni problem, včasih pa je to tek na dolge proge z rednim delom z inštruktorjem, da pridejo do želenih ciljev.
Včasih se v četrtem letniku še vedno ukvarjaš s težavo, ki je nastala v osnovni šoli pa ti jo še nihče ni pomagal rešiti.
Pri katerih letih so največje težave v tvojem področju? In kaj konkretno jim dela največje preglavice?
Največje težave opažam v treh obdobjih: osmi razred OŠ, prvi letnik in zadnji letnik SŠ. To so v bistvu standardna obdobja takšnih ali drugačnih prehodov tako na šolskih kot na osebnostnih področjih in so težave med sabo prepletene.
Glede največjih preglavic ima pa vsak učenec svojega "priljubljenega" povzročitelja. Njihov skupni imenovalec so ponavadi slabo (ali pa sploh ne) zapolnjene luknje v znanju iz preteklih obdobji. Včasih se v četrtem letniku še vedno ukvarjaš s težavo, ki je nastala v osnovni šoli pa ti jo še nihče ni pomagal rešiti.
