Trboveljski nekdanji župan Bogdan Barovič. Novinar, bankir, pevec, igralec, pisatelj, brezposelnež, gostinec, danes pa član največje skupine Slovencev – upokojenec.
Bogdan Barovič je bil kot član SNS po dveh neuspešnih kandidatu.ah leta 2006 izvoljen za župana, dva mandata pa je odsedel tudi v državnem zboru, kjer je danes v čast 20. obletnici slikarskega ustvarjanja, na ogled razstavil svoja dela.
Kaj si izbral za tokratno razstavo v hramu demokracije in zakaj?
V hramu demokracije postavljam podobe na ogled drugič, tokrat v preddverju dvorane Državnega sveta ob 20. obletnici slikarskega samostojnega ustvarjanja. Naslov razstave je Podobe ljudi in krajev in z njo bi rad spomnil na velike slovenske impresioniste, ki so bili v času drugačne Evrope in države zapostavljeni, a enakovredni francoskim in angleškim impresionistom. Podobe ljudi in krajev naj Slovence spominjajo na veliko slovensko srce, pridnost, trpljenje in lepote naše lepe dežele. Barve, podobe in kompozicije so ujete v našo neizbrisno kulturno velikost, velikost slovenske kulturne samobitnosti in veličine.
Kdaj slikaš, kdaj pišeš? Kakšno razpoloženje te pahne v ustvarjanje?
Slikam, ko čutim neizmerno potrebo po izražanju vsega, kar doživljam. Pišem, ko čutim nemoč ob dogajanjih v slehernikovem vsakdanu, pišem, da razkrijem resnice in razbremenim težo, ki jo nosim v duši in srcu. Ko me boli, pa tudi takrat, ko sem srečen. Torej, ko čutim, da moram da hočem in da je pravi trenutek.
In politika?
Politika je bila in je ni več. Danes je farsa, je ničvredna in izkoriščevalska, je pastir, ki nevedne ovce vodi v zakol, postala je sama sebi namen in orodje za iskanje lastne blaginje posameznikov, ki jim je odgovornost tujka in neznanka; je enosmerni tok, samemu sebi namen.
'In politik je pek, ki se zjutraj strinja, da bo kruh dražji, popoldne, ko je kupec, pa preklinja, zakaj je kruh tako drag!'
So se ljudje različno obnašali do tebe, ko si bil v banki, v hotelu, v medijih, župan, poslanec, zdaj upokojenec?
Bil sem bog, bil sem zvezda, bil sem hudič in sem nič. Takšen je odnos ljudi. "Po uporabi zavrzi!" je najbrž napis na čelu ljudi, kot sva midva, kot so mnogi drugi. Bil sem vse, le človek človeku ne … Nikoli ni bilo dovolj dobrega in nikoli zahvale za dobro, pa malo napak in veliko kritik na račun le teh. Ivan Cankar je bil zame Nostradamus: »Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, hrbet je biča in udarcev željan in voljan. In slovenski narod se tega prekletstva ne more znebiti!"
Grenko je tole. In današnji pogled na osamosvojitev?
Takrat sem pustil rasti brado in dejal: »Obril se bom, ko nas bo priznal ves svet!« Še vedno sem neobrit, ker žal sami sebe ne priznamo kot samostojno državo. Ljudje so polni sovraštva do preteklosti, najhuje pa je, da sovraštvo sejejo v mlade in jim vsiljujejo ideologije, ki jih le pri nas ne moremo vreči v smetišče zgodovine. Slovenija je bila biser, lahko bi bila diamant, pa je postala inačica zgodnjega kapitalizma, požrešnosti, žlehtnobe, delitev, čeprav v lastno škodo.
'Postali smo zadnji v mestu, ker nismo bili zadovoljni, da bi bili prvi na vasi.'
Klanjanje Evropi je pot "nazaj v prihodnost." Čemu osamosvojitev – da klečeplazimo pred evropskim nihilizmom in pokvarjeno ideologijo tretje svetovne vojne z drugimi sredstvi. Slovenska jabolka so zame najboljša, pa so požagali jablane zaradi enotnega evropskega trga, in zdaj moram jesti bavarska! Ne, raje belo vešalico in čevapčiče, kajmak in ajvar stare države. Končal bom z vprašanjem: kaj slovenskega spoštuje Evropa? Slovenija je po četrt stoletja še vedno "Slovaška"? Pa ne po moji, tvoji ali krivdi narodno zavednih Slovencev. Politiki je vseeno – in ničesar ni več za narodov blagor.
Načrti in želje?
Nič posebnega ni, pa vendar. Želim si živeti in nadoknaditi izgubljeno; igrati se z vnuki in popraviti, kar sem kdaj napak storil. Želim si sožitja, prijateljstva, ljubezni in sreče za vse ljudi. Tople poglede, iskrene nasmehe, spoštovanje in priznanje za vse dobro narejeno. Hrepenim po življenju, ki sem ga vede zamudil in uničil, po zdravju in razumevanju. Hočem še slikati in pisati in ljubiti in vzgajati, živeti polno do tistega nekega dne …
Avtor: Aleš Leko Gulič
