Prijatelji Turističnega društva Trbovlje in vsi drugi z veseljem ob različnih priložnostih pogledujejo na bogate stojnice društva in prisluhnejo zgovorni predsednici TDT Joži Kukovič.
Joži se je rodila v knapovski družini, ki je imela dom na Nasipih v Trbovljah. V tistih časih so nesreče v rudniku bile kar pogoste. V eni od njih je zasulo Jožičinega očeta, ki je ostal invalid. Rad je hodil v naravo, v gozd in to privzgojil tudi svojim otrokom. Pridno so nabirali gobe, jagode, maline, borovnice, kostanj, mama pa je pripravila okusno ozimnico, med katero je bila celo kostanjeva marmelada. S skupnimi močmi so obdelovali majhen vrt. Pri očetovih prijateljih in sodelavcih, ki so imeli kmetijo, so pomagali pobirati korenje in repo. Družina je skupaj z Joži imela tri otroke, ki so se radi družili z vrstniki z Nasipov. Igrače in želje otrok so bile skromne. Deklice so se učile ročnih spretnosti in so najraje šivale punčke.
“Govorilo se je, če utrgaš štiriperesno deteljico z zobmi, se ti želja izpolni. Tako smo jih otroci iskali in želeli, da se oče živ in zdrav iz jame vrne domov. Tudi pikapolonice smo iskali, jih rahlo pobožali, dvignili roko proti nebu in ji naročili: Pikapolonica, pojdi v nebesa in prinesi nam belega kruha.”
Joži se je naučila tudi kvačkati in si naredila kakšen lep kos oblačila. Vpisala se je v srednjo ekonomsko šolo in se pridno učila. Zaposlila se je v računovodstvu Splošne bolnišnice Trbovlje in kmalu napredovala. Ob delu in skrbi za družino z dvema otrokoma je dokončala Višjo ekonomsko šolo. Bila je tudi v gradbenem odboru bolnice za usposobitev trboveljskega dializnega oddelka. To so bili časi, ko se pacienti morali na dializo voziti v Ljubljano, kar pa ni bilo enostavno. Po raznih preureditvah zdravstvenih ustanov, je Joži pred upokojitvijo delala v upravi Zasavskih lekarn.
“Vedela sem, da moram še pred upokojitvijo svojo energijo usmeriti še kam drugam, ker sem se zavedala, da samo doma ne morem ostati.”
In tako sem vključila v Turistično društvo Trbovlje. Ni mi žal, društvo je postalo del mene in tu se počutim kot doma. Poleg tega sem se bolj posvetila tudi ročnemu delu, predvsem izdelkom iz slanega testa in das mase.
To delam še danes, če ne drugače pa na morju, kjer si za naše društvo pripravim zalogo za naprej. Rada delam vrtnice, sončnice in rdeče makove cvetove. Na košček premoga prilepim rdečo vrtnico, kar zame simbolično predstavlja krvave žulje knapov in njihovo medsebojno tovarištvo.
Pri nas smo žal na še začetku turističnih projektov. Za letos moram pohvaliti izvedbo in ureditev poti Srečno, ki vodi od Laškega pa preko Hrastnika in Trbovelj do Zagorja. Z odlično organizacijo in sodelovanjem je to eden od odličnih primerov dobre prakse. Upajmo, da bo tako uspešnih projektov še več.
Zadnje leto smo v društvu zaključili zelo uspešno – številni dogodki, promocije, sodelovanja … so se vrstili kot po tekočem traku. Res je, da smo utrujeni, nam pa uspešnost daje energijo za naprej. Odlično je to, da smo pod okriljem Turistične zveze Slovenije ustanovili Regionalno turistično zvezo Kum, da sodelujemo in se povezujemo.
Zasavje moramo vpisati na turistični zemljevid Slovenije in biti prepoznavni, a to lahko le s skupnimi močmi. Zavedajmo se, da je turizem dobra priložnost za Zasavje v vsakem pogledu, tudi za nova delovna mesta.
“Menim, da brez prostovoljstva ni turizma. Zame je prostovoljstvo to, da delaš z veseljem za dobrobit ljudi. Zadovoljni nasmeški in pohvale so za prostovoljca najlepše darilo.”
Za naslednje leto imajo predstavniki trboveljskega turizma že veliko zanimivih načrtov, nam prišepne Kukovičeva. “Pa ne bomo o tem, ker potem to ne bi bilo presenečenje.”
