Štefka Suša, Zagorjanka iz Čemšenika, ima Zagorje nadvse rada. Z veseljem se potepa naokrog in še z večjim veseljem pride nazaj v rodni kraj. Družine ne bi menjala za nič na svetu, ljudem pa bo pomagala vse življenje. Humanistka na pravem mestu, njeno delovno mesto ji je pisano na kožo.
Dajem odpoved, našla sem sanjsko službo!
Pri Štefkinih treh letih se je družina iz Čemšenika preselila v Zagorje, kjer je bil oče zaposlen kot rudar. Njeno otroštvo je bilo kot pri večini zagorskih knapovskih otrok. Po končani osnovni šoli je vpisala Strojno tehnično šolo in se kasneje zaposlila v Bartec Varnost.
“Že zelo zgodaj sem začutila, klic, ki me je vodil do ljudi potrebnih pomoči. Po tridesetletnem uspešnem delu v zagorskem podjetju sem rekla šefici: Dajem odpoved, našla sem sanjsko službo! In sem res – tu v OZRK Zagorje, sem našla sebe, to sem prava jaz,” pove naša sogovornica Štefka. “Že zelo mlada sem se vključila v humanitarno delo in tako je vse do danes. Ljudem bom pomagala, dokler bom lahko, to je del mene in drugače ne morem!”
Ponosna je na svoje delo in ekipo, kjer vsi dihajo kot eno in stremijo k istemu cilju – pomagati pomoči potrebnim. Ponosna je na vse, predvsem pa na trio, ki ga poleg nje sestavljata še predsednica Metka Podpečan in strokovni sodelavec Luka Tori.
Pomembno je, da so pravi ljudje, na pravem mestu, zatrjuje Štefka.
Rada govori o svoji službi. Le kako ne bi, ko je pa to njena sanjska služba! Motivacije ima dovolj in neprestano razmišlja o tem, kje in kako lahko še komu pomagajo, kako neke stvari narediti še boljše. S sodelavci se ne trudi le pomagati ljudem, temveč jih tudi z majhno pozornostjo razveseliti, da začutijo, da niso sami. OZRK Zagorje redno in uspešno sodeluje v številnih humanitarnih akcijah in prvi priskoči na pomoč ob različnih naravnih nesrečah.
OZRK Zagorje s pomočjo Občine Zagorje uspešno izvaja projekt Sopotnik, ki je za trenutno 160 uporabnikov postal dragocena pomoč. Termini so zapolnjeni do 14 dni vnaprej, prioriteta je obisk zdravnika. Vozi se na območju Zagorja ter do bolnice v Trbovljah. Za kaj več eno vozilo ne zadostuje. Največ uporabnikov je iz okolice: Čemšenik, Podkum … Dvajset prostovoljcev skrbi, da so vsi varno pripeljani do želenega cilja na območju občine. Po potrebi vozijo tudi zaposleni v OZRK. Z uporabniki se tako spletejo vezi in izvedo različne zgodbe.
Moja sprostitev je hoja, nam zaupa Štefka. Ko iščem rešitve za tekoče probleme, da razbistrim misli, me pot kar sama odnese na Vinski vrh, Klančiše … Rada grem na Gorico, od koder lahko s pogledom objamem skoraj celo Zagorje. Ko se pojavi problem, za katerega je treba najti rešitev, se najraje na sprehod odpravim sama. Sicer pa, predvsem ob vikendih, grem z družino in prijatelji. Zelo pogosto smo na Klančišah, Čemšeniški …Težko mirujem, in če sem v to primorana, je hudo.
Včasih smo več potovali v tujino. Moj mož je bil dvajset let zaposlen v nekdanjem Integralu in smo vsako leto šli na tridnevne izlete v tujino. Obiskali smo Švico, Francijo, Italijo …. in si ogledali nešteto zanimivosti. Zdaj kakšnih posebnih želja glede potovanj nimam razen ene – rada bi se še enkrat peljala z letalom in to na malo daljši relaciji.
Zelo pa mi je ljuba Opatija, starodavno mesto. Obiščemo jo enkrat dvakrat letno in vedno znova mi je všeč. Veselim se dobre družbe in sproščenosti, ki krasi prave prijatelje in z veseljem prisluhnem bolj nežni domači glasbi z našimi izvajalci.
Nedelje so naše, družinske, ko nas je deset na kosilu.
Štefka Suša uživa v naravi in z vnučki. Vikendi so zato posebni in nenadomestljivi, pravi praznik za dušo … Svojega življenja ne bi spreminjala niti malo. “Nedelje so naše, družinske, ko nas je deset na kosilu. Dve hčerki, štirje vnuki. Najstarejša vnukinja šteje trinajst rosnih let in marsikdaj nas vse nasmeji. Je tudi zaprisežena rdečekrižarka, ki mi rada pomaga. Zame so moji najbližji in naši skupni trenutki nekaj neprecenljivega. Z gotovostjo lahko zatrdim: Življenje mi izpolnjujeta družina in Rdeči križ.
