KOLUMNA
Pričakujem vsaj obtožbo krivoverstva, ampak trboveljska občina ima očitno krizo identitete. Ne ve namreč, ali bi se nosila kot slabo organizirana nevladna organizacija, ki razpolaga s prostovoljsko delavno silo, ali kot tisto, kar je na papirju-torej državna tvorba s svojimi obvezami in nalogami. Njena meglena vloga je v organizaciji čistilne akcije samo šolski primer tega.
Navodila raji so namreč sledeča: pejte pucat, prneste rokavice in vrečke, prneste si vodo in malco, zrihtite si prevoz.
Sicer ne verjamem v napisane zakone, ker jih moraš živeti in ne pisati, ampak naj se jih držijo vsaj zavzeti zakonoljubci. Ampak zanje je dovolj, da je zakon samo napisan.
Ob organizaciji prostovoljske akcije že iz človekoljubnega vzgiba poskrbiš za prostovoljce. Za tiste, ki tega spontanega vzgiba odgovornosti ne premorejo, obstaja Zakon o prostovoljstvu, ki določa, da prostovoljci ne smejo imeti stroškov s prostovoljnim delom. Za več kot 4-urno delo jim pripada prehrana. S kopico pravnikov lahko re-od-interpretiraš zakon, ampak zakon niti ni bistven. Bistven je odnos in tisto, kar je skrito med vrsticami-prioritete.
Neizmerno podpiram družbeno odgovorne kolektivne prostovoljske akcije, ampak v tem primeru je bistven odnos v subtilnih implikacijah zastavitve akcije in tega, kako razumeš ljudi v odnosu do sebe. Kam jih postaviš nasproti sebe. Zato v sodelovalnem duhu prispevam:
Preprosta tehnična navodila za uporabo prostovoljcev:
- Najprej so ljudje zato, organizacija prostovoljske akcije že v osnovi temelji na vprašanju, kako priskrbeti prevoz, hrano in vodo. Tako si zadevo že tradicionalno zastavijo organizacije v Zasavju, ki niso občina in razpolagajo s skoraj ničnimi sredstvi. In da, z mero zavzetosti se to da izpeljati z natanko nekaj evri. V samoorganiziranih akcijah vsak nekaj prispeva. V občinskih akcijah prispeva občina.
- Prostovoljcem priskrbiš material. Z mero zavzetosti in iznajdljivosti je to izvedljivo z minimalnimi sredstvi.
- Ne pripisuješ si zaslug. Množična udeležba na čistilnih akcijah pomeni, da je ljudem mar za okolje, v katerem živijo in z vključevanjem prostovoljcev v svoje obveze ne poskušaš depolitizirati aktivizma lokalnih posameznikov.
Akcijo organizira ena od vladnih institucij in prostovoljci bodo med drugim opravili delo, ki bi ga morale opraviti javne službe. Barvanje ograj, na primer. Vse lepo in prav, ampak če v premislek vzameš dejstva, da sta Ribič Pepe in spremljevalka lahko odpela približek svojih 4000 evrov lanskega decembra, trboveljska društva še vedno čakajo na rezultate razpisov okrnjenih sredstev izpade, kot da se občina igra nevladno organizacijo. Prerevna je za naročilo barvanja ograj, hkrati pa si lahko privošči nakup sledilnih naprav in pošiljanje opominov prebivalcem v občinskih stanovanjih, ki si ne morejo več privoščiti plačila najemnine. Ravno zato bi lahko sledila preprostim zgornjim štirim točkam.
V Zagorju se ne znajo it takšnega šparanja in z njimi si nimamo kaj pomagati. Ne šparajo na prostovoljcih, ne šparajo pri socialnih transferjih in finančnih sredstvih, namenjenimi društvom ter humanitarnim organizacijam. Ne šparajo z odpuščanji.
Avtor: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
