Metka Dolanc je 19-letna Trboveljčanka, ki ste jo na našem portalu že spoznali. Predvsem v vlogi ustvarjalke videov. »Nemalokrat sem v šolo “prilomastila” otovorjena s kamero, stojalom, snemalnikom za zvok in za po vrhu še šolsko torbo«, pravi. Kljub mladosti pa je Metka doživela že zelo travmatično izkušnjo. Pred dvema letoma je v nesreči izgubila brata in se je s tem le težko soočila. Še danes se spopada z občutki, žalovanjem in tragično izgubo. Svojo izkušnjo je prenesla na papir in nastala je knjiga Želvice, ki je namenjena otrokom, da bi lažje razumeli smrt bližnjega.
Kako do ideje, da bi pripravila lastno knjigo?
Vsa štiri leta gimnazije sem hodila na Buklžur v Knjižnico Toneta Seliškarja Trbovlje, kjer se enkrat mesečno zbirajo mladi ljubitelji knjig. Lanskega decembra smo dobili nalogo, da napišemo esej na temo časa in nastala je pravljica Želvice. Ideja o tematiki je prišla povsem spontano, misli so kar drle iz mene. Esej oziroma pravljico sem pokazala profesorici za slovenščino, ki je samo še potrdila mojo misel o izdaji.
Za ilustracije sem prosila sošolko in dobro prijateljico Nastjo Abdič. Tudi zanjo je bil to popolnoma nov izziv, saj se z risanjem ukvarja zgolj ljubiteljsko. Mislim, da ji je uspelo upodobiti tako vsebino kot tudi moje občutke.
Je v knjigi tudi tvoja izkušnja?
Res je. Pred dvema letoma sem izgubila mlajšega brata, zato sem na pravljico izredno navezana. Pravljica je napisana njemu v spomin.
Ta zgodba je na nek način moja zgodba.
Kaj si želela s knjigo doseči, kakšen je namen, cilj?
Pravljico sem napisala kot nalogo. Ko se je pozneje porodila ideja o izdaji knjige, še nisem razmišljala o njenem namenu. Nisem pisateljica.
Ta zgodba je na nek način moja zgodba. Sama se z izgubo težko oziroma se še vedno ne znam spopasti. O tem se le s težka pogovarjam. Vedela sem, da bo izdaja knjige odprla temo žalovanja in mi jo s tem morda pomagala prebroditi. Sedaj se je izkazalo, da je ta pravljica lahko spodbuda za začetek pogovorov o težkih, a vseeno pomembnih temah.
Komu so Želvice namenjene?
Pravljica je predvsem namenjena otrokom, a menim, da je dobro, da jo preberejo skupaj s starši. Upam, da bo pravljica dosegla tudi tiste, ki se spopadajo z izgubo najbližjih, saj menim, da bi jim pogovori ob prebranem lahko pomagali.
Glede na to, da se pripravljaš na študij psihologije – je knjiga povezana tudi s tem?
Ne. Študij sem izbrala po tem, ko sem že napisala Želvice. Na začetku čisto dve samostojni stvari sta na koncu sovpadli. Zanimivo. Nekaj že mora biti na tem.
So želvice tvoje najljubše živali?
Niti ne, želvice sem izbrala zato, ker imajo oklep in verjamem, da ga imamo tudi ljudje. Ne predstavljam si, kako bi preživeli tako hude trenutke, če ne bi imeli “oklepa”.
Je to le prva izmed tvojih idej v tiskani verziji?
Idej imam veliko, a trenutno še ne razmišljam o novi knjigi.
Knjiga je na razpolago na sedežu DPM Trbovlje, kontakt za prevzem je Romana Repar (041 618 414). Knjiga se ne prodaja, temveč se zanjo nakaže prostovoljni prispevek na Društvo prijateljev mladine Trbovlje, celoten izkupiček pa gre v dobrodelne namene.
