Mesec je naokrog in mlade kuharske mojstrice iz OŠ Tončke Čeč so si spet zavihale rokave. Tokrat v drugačni postavi – kuhale so Tajda, Sara, Nika in Rebeka. Na jedilniku je bila fižolova juha z blekci ter funšterc s češpljevo marmelado in jabolčno čežano. Pač košta, primerna mrzlim zimskim dnem.
Juha je bila taka, kot mora biti
Kuhanje se je pričelo že dan prej – saj veste, fižol je treba namočit čez noč. No, ta naš češnjevec z bližnje kmetije se je namakal eno celo noč pa še cel prejšnji popoldan. Pa mu ni nič škodilo, da veste – juha je bila taka, kot mora biti – primerno gosta, kremasta in okusna.
K okusu so precej prispevala zelišča, nabrana na naši gredi dišavnic – timijan, zlati timijan, nekoliko listkov majarona in čisto na koncu, ko je bila juha že na krožniku, še dobršen ščep nasekljanega peteršilja, ki je poskrbel za dozo vitamina C, ki nam je v teh zimskih mesecih še kako potreben.
Ko se je fižol kuhal, smo dodali še dva lista lovorja in nekaj strokov česna. Uganete, zakaj? Ja, seveda, te začimbe preprečijo, da bi fižol opravljal njegovo najbolj nezaželeno »poslanstvo« – da bi napenjal ;-). Mlade kuharice so se odločile, da bi funšterc spekle čisto, ampak res čisto po starem – da bi moko zmlele same, iz pšenice, ki smo jo dobili na kmetiji onkraj reke Save. Rečeno, storjeno. Mlinček imamo, pšenica je bila tudi pri roki in mletje se je začelo.
Prvi funšterc se je sicer ponesrečil …
Potem pa je dekleta le zaskrbelo, da ne bi bil funšterc presuh in preveč »žagovinastega« okusa, zato so se odločile in v polnozrnato moko velikodušno dodale tretjino čisto bele moke. Pa je bil volk sit in koza cela. Prvi funšterc se nam je ponesrečil oziroma, bolj natančno povedano, prismodil. Pa so mladenke ugotavljale, da je oglje čisto dobro za prebavo in so ga kar sproti poščipale, pocufale in pojedle. So bile pošteno lačne (ni čudno, obdajale so nas nebeške vonjave) in lakota je, kakor vemo, najboljša kuharica.
Ker so zdaj vedele, kakšne muhe ima električna plošča, na kateri so pekle funšterc, so bili ostali taki, kakršni morajo biti – zlato-rumenorjavi, rahli in ravno prav debeli. Še žlica ne preveč sladke češpljeve marmelade, ki smo jo skuhali nekje v začetku oktobra in nekdanja »knapovska nebesa« so bila popolna.
Ja, o čežani nismo še nobene rekli
Priznam, malce so me obhajali dvomi, ko sem gledala kup jabolk, ki je čakal, da jih olupimo. Ampak, ko sem videla odločnost v očeh in rokah mladih kuharic, ki so spretno vihtele nožke za lupljenje, so se moji dvomi umaknili navdušenju. Na en-dva-tri so bila jabolka olupljena, očiščena in varno spravljena v loncu, kamor smo dodali še malce cimeta v palčki in nekaj nageljnovih žbic ter lupino limone za boljši okus (teh novotarij knapi nisovelikokrat uporabljali, ampak pridih novejših časov globalizacije starim jedem največkrat ne škodi) in prilili malce vode. Tesno pokrit lonec je prijetno brbotal in jabolka so kar sama od sebe razpadla v čežano, da so se nam ob pogledu nanjo pocedile sline.
Priprava pogrinjka nam ni vzela veliko dragocenega časa, fotografiranje sicer malce več, ampak učenci, za katere smo skuhale kosilo, niso dolgo čakali – poskrbele smo za njihove želodčke in zadovoljni smo bili vsi – oni in me.
Nataša Jelen
